Opis epizode

Po neki maši se je pred cerkvijo k svoji ženi obrnil mož in ji, malo v šali, malo pa tudi zares, vpričo mene rekel: »No, si slišala, kaj smo danes pri maši brali v drugem berilu? Jasno piše, da me moraš ubogati.« Seveda gospa ni ostala dolžna svojemu možu in je rekla, da je zelo slabo poslušal, ker apostol Pavel ni zapisal, da mora žena ubogati moža, ampak naj mu bo podrejena. A zanj je bilo to tako ali tako eno in isto, predvsem pa je bil srečen, da je lahko svojo ženo dražil s tem, da v Svetem pismu piše, da mu mora biti podrejena. Tako se zgodi, ko želim vodo speljati na svoj mlin, pa naj bo, da v šali ali pa čisto zares uporabimo, če ne kar zlorabimo svetopisemske besede v svoj prid.
Drži, da je apostol Pavel v Pismu Efežanom zapisal: »Žene naj bodo podrejene svojim možem,« in to podkrepil še s paralelizmom: »Kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem.« Vse lepo in prav. Problem pa nastane, če ostanemo samo pri teh vrsticah, preostale, ki sledijo, pa prezremo, preprosto zato, da bi s tem utemeljevali nadrejen položaj moškega ali pa vsaj na ta račun zbijali neslane šale. Seveda tisti, ki to počne, očitno in verjetno tudi namerno spregleda, kaj apostol Pavel nadalje piše glede moža. Možem namreč naroča: »Ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe.« Se pravi, da če mož zares ljubi svojo ženo, je potem pripravljen zanjo zastaviti vse – sebe vsega. Kristus je namreč dal svoje življenje, pustil je, da so ga križali, šel je do konca. Če je to tako, potem je jasno, kaj apostol Pavel pričakuje od moža, kakšen naj bo do svoje žene – da gre do konca. V tej perspektivi je prej omenjena podrejenost žene možu pravzaprav nekaj malenkostnega v primerjavi s tem, kakršno držo naj bi dejansko imel mož do svoje žene.
Da pa bi Pavel pokazal na bistvo odnosa med možem in ženo, navaja odlomek iz stvarjenja: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo.« Bosta eno. Tu ni vprašanje, kdo je nadrejen in kdo podrejen. Bistveno je – biti eno. Živeti in graditi odnos v iskanju drugega in si postajati vse bliže in bliže. Mogoče zveni kot misija nemogoče in morda prav zato Pavel pravi: »Ta skrivnost je velika.« Drži: je velika, ni pa nemogoča. Ne da se je živeti v nekem idealizmu, ampak realizmu vsakdana, v katerem pa ne želim konstantno uveljavljati svojega prav in ne iščem sebe, ampak drugega. Ko ne pričakujem, kaj boš ti naredil ali naredila zame, ampak se vprašam, kaj lahko jaz naredim zate. V podarjajoči se ljubezni. Kakor tudi Kristus ljubi Cerkev in je dal zanjo sam sebe.

Andraž Arko