Mejne vrednosti za poklicno izpostavljenost so regulativne vrednosti, ki kažejo ravni izpostavljenosti, ki veljajo za varne (z vidika zdravja), če je kemična snov prisotna v zraku na delovnem mestu.

Tovrstne mejne vrednosti določijo regulativni organi na ravni EU in nacionalni ravni, pri čemer upoštevajo razpoložljive informacije in najnovejše podatke o nevarnostih snovi, zlasti kar zadeva rakotvornost, mutagenost, strupenost za razmnoževanje in strupenost pri ponovljenih odmerkih, pa tudi učinke kratkotrajne izpostavljenosti.

Z določitvijo mejnih vrednosti izpostavljenosti za določeno snov lahko delodajalci lažje zaščitijo zdravje delavcev pred možnimi tveganji pri uporabi kemičnih snovi pri delu in omejijo njihovo izpostavljenost nevarnim kemičnim snovem.

Ukrepanje v zvezi s škodljivimi kemičnimi snovmi je prednostno področje varstva delavcev v Evropski uniji. Evropska komisija zaprosi neodvisne znanstvene odbore za mnenje o oceni prednostnih kemičnih snovi, da bi podprla predlagane ukrepe za sprejetje novih ali spremenjenih mejnih vrednosti za poklicno izpostavljenost v skladu z direktivo o rakotvornih, mutagenih ali reprotoksičnih snoveh, direktivo o kemičnih dejavnikih in drugo ustrezno zakonodajo (na primer direktivo 2009/148/ES o azbestu).

Agencija ECHA in njen Odbor za oceno tveganja (RAC) podpirata Generalni direktorat Evropske komisije za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje (GD EMPL) tako, da od leta 2019 zagotavljata znanstvena mnenja o mejnih vrednostih za poklicno izpostavljenost. To delo je prej opravljal Znanstveni odbor za omejitve poklicne izpostavljenosti kemičnim snovem (SCOEL) pri GD EMPL.

Mejne vrednosti za poklicno izpostavljenost so namenjene predvsem preprečevanju, da bi delavci vdihovali kemične snovi v obliki hlapov, meglic ali prahu. Vendar lahko Odbor za oceno tveganja poleg tega izdela tudi priporočila za opombo glede vnosa prek kože, v kateri navede, da je potrebna zaščita kože. Pripravi lahko tudi druge opombe glede preobčutljivosti ali hrupa. Poleg tega lahko priporoča biološke mejne vrednosti (BVL, ravni izpostavljenosti pri biološkem monitoringu) ali biološke orientacijske vrednosti (BGV, sekundarne ravni pri biološkem monitoringu).