Rasputin, sveti hudič ruske zgodovine
Sibirski kmet zloveščega videza, ki je postal nekakšen duhovni učitelj zadnjemu ruskemu vladarskemu paru, naj bi imel poguben vpliv na politiko carja Nikolaja II., s čimer naj bi bistveno pripomogel k padcu dinastije Romanovih. Pa je to res? Med številnimi intrigantnimi protagonisti ruske zgodovine zadnjih dveh stoletij bi težko našli bolj nenavadno in skrivnostno pa tudi odpor zbujajočo figuro od Grigorija Jefimoviča Rasputina. Mož, ki se je rodil leta 1869 v Pokorvskem, nepomembni vasi v zahodni Sibiriji, je na veliki oder ruske zgodovine stopil proti koncu leta 1905, ko se je seznanil s carjem Nikolajem II. in njegovo ženo, carico Aleksandro. Rasputin, ki je na dvor prišel s slovesom popotnega romarja, duhovnega učitelja, daljnovidnega mistika in močnega zdravilca, si je namreč hitro pridobil zaupanje vladarskega para in to zaupanje – tako so vsaj trdili številni dvorjani – tudi zlorabil. Postal naj bi nekakšna siva eminenca za prestolom, človek, ki je šepetal v carjevo in, še raje, v caričino uho ter tako usodno vplival na uradno državno politiko. Ko je zanj okoli leta 1910 naposled izvedela še najširša ruska javnost, ki si ni mogla razložiti, zakaj bi vladarski par Rasputina sprejemal in upošteval njegova mnenja – ob tem se velja spomniti, da so ga peterburški in moskovski časopisi v en glas predstavljali kot šarlatana, razuzdanca in pijanca –, se je zamajal prestol dinastije Romanovih. In ker seveda vemo, kaj se je v Rusiji navsezadnje zgodilo leta 1917, se lahko utemeljeno vprašamo, ali bi bili Lenin in boljševiki res tako uspešni, če ne bi bila Nikolaj II. in njegova vladavina prav zaradi Rasputina takrat že nekaj let na slabem glasu? Je, drugače rečeno, Rasputin, hote ali ne, tlakoval pot koncu carske oblasti v največji državi na svetu? In, jasno, kako utemeljeni so bili vsi ti očitki zoper Rasputina; je bil res poosebljeno zlo, sveti hudič, kot so mu rekli sodobniki, ali le grešni kozel, ki naj prikrije številne disfunkcije ruske avtokratske oblasti? To sta vprašanji, ki si ju je v knjigi Rasputin : vera, oblast in zaton Romanovih postavil ameriški zgodovinar Douglas Smith. Do kakšnih odgovorov se je navsezadnje dokopal, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili našega radijskega kolega Mateja Veniera, ki je Douglasovo knjigo pred nedavnim prevedel za založbo Beletrina. foto: Grigorij J. Rasputin okoli leta 1910 (Wikipedia, javna last)
