Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Društvo Izhod in Skupnost Baha'i v Sloveniji V Novi vasi nad Dragonjo je sedež Društva za pomoč odvisnikom Izhod, ki deluje pod okriljem mednarodne organizacije Teen Challenge. Junija so v Evangelijskem centru Koper podelili novi diplomi za uspešno opravljen program in ponovno integracijo v življenje in delo. V slovenski skupnosti Baha'i se redno zbirajo na srečanjih, ki so namenjena molitvi, branju odlomkov iz svetih spisov in pogovorom o duhovni razsežnosti človeškega bivanja. O pomenu molitev za njihovo osebno in družinsko življenje in za življenje v skupnosti so za nas spregovorili Mehyar, Aleksandra, Širin in Zarin Badii.
Društvo Izhod in Skupnost Baha'i v Sloveniji V Novi vasi nad Dragonjo je sedež Društva za pomoč odvisnikom Izhod, ki deluje pod okriljem mednarodne organizacije Teen Challenge. Junija so v Evangelijskem centru Koper podelili novi diplomi za uspešno opravljen program in ponovno integracijo v življenje in delo. V slovenski skupnosti Baha'i se redno zbirajo na srečanjih, ki so namenjena molitvi, branju odlomkov iz svetih spisov in pogovorom o duhovni razsežnosti človeškega bivanja. O pomenu molitev za njihovo osebno in družinsko življenje in za življenje v skupnosti so za nas spregovorili Mehyar, Aleksandra, Širin in Zarin Badii.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Prav na letošnji nedeljski dan 8. septembra obhajamo rojstvo Device Marije. Govorili bomo o veličini tega praznika in njegovem pomenu, ter kaj nam o njem daje slovensko ljudsko izročilo na področju literarne umetnosti. Pozornost bomo namenili tudi latinskemu epu o Marijinem življenju, ki ga je prepesnil Filip Žički, menih in nabožni pesnik, ki je v začetku 14. stoletja bival v Žički kartuziji. V njem govori o Marijinem rojstvu in njeni mladosti. Z nami bo znanstvena svetnica: izr. prof. ddr. Irena Avsenik Nabergoj, ki predava na Inštitutu za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.
Prav na letošnji nedeljski dan 8. septembra obhajamo rojstvo Device Marije. Govorili bomo o veličini tega praznika in njegovem pomenu, ter kaj nam o njem daje slovensko ljudsko izročilo na področju literarne umetnosti. Pozornost bomo namenili tudi latinskemu epu o Marijinem življenju, ki ga je prepesnil Filip Žički, menih in nabožni pesnik, ki je v začetku 14. stoletja bival v Žički kartuziji. V njem govori o Marijinem rojstvu in njeni mladosti. Z nami bo znanstvena svetnica: izr. prof. ddr. Irena Avsenik Nabergoj, ki predava na Inštitutu za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.
Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani že štirinajsto leto ponuja študijski program Duhovno izpopolnjevanje, kjer leta niso ovira. Namenjen je vsem, ki želijo celostno osebnostno in duhovno zoreti, odkrivati, spoznavati in se poglabljati v duhovnost. Usposablja pa tudi za spremljanje drugih, posameznikov in skupin na njihovi poti življenja. Vpisati se je možno še do sredine septembra.
Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani že štirinajsto leto ponuja študijski program Duhovno izpopolnjevanje, kjer leta niso ovira. Namenjen je vsem, ki želijo celostno osebnostno in duhovno zoreti, odkrivati, spoznavati in se poglabljati v duhovnost. Usposablja pa tudi za spremljanje drugih, posameznikov in skupin na njihovi poti življenja. Vpisati se je možno še do sredine septembra.
Pesmi, ki se z vsebino dotikajo Marijinega rojstva, ni veliko; toliko več je pesmi z marijansko tematiko. Čas med velikim in malim šmarnom, to je med 15. avgustom in 8. septembrom je namreč namenjen tudi romanjem k Marijinim cerkvam. Teh pa je, tudi na Slovenskem, na pretek. In kaj največkrat spremlja romarje na poti? Poleg molitve seveda pesem, saj pravijo, da »kdor poje, trikrat moli.«
Pesmi, ki se z vsebino dotikajo Marijinega rojstva, ni veliko; toliko več je pesmi z marijansko tematiko. Čas med velikim in malim šmarnom, to je med 15. avgustom in 8. septembrom je namreč namenjen tudi romanjem k Marijinim cerkvam. Teh pa je, tudi na Slovenskem, na pretek. In kaj največkrat spremlja romarje na poti? Poleg molitve seveda pesem, saj pravijo, da »kdor poje, trikrat moli.«
Ko današnje razmišljanje ni in ni hotelo steči po tipkovnici na prazen list računalniškega zaslona, sem se zazrla skozi okno študijske čitalnice, ki je obrnjeno proti zahodu. Pogled na sosednjo stavbo zastira divji kostanj. Njegovo cvetenje sem zamudila, zaradi zaprtega okna pa nisem mogla prisluhniti šumenju listja, ki ga je prinesel veter. Skupaj z listi so poplesavale tudi zelene ježice. Bodičasta lupina okrog ploda se bo razprla, ko bo plod dovolj zrel. Takrat bodo največ dela imeli smetarji. Ko sem se približala oknu in ga odprla, sem opazila, da nekaj ježic leži pod krošnjo drevesa, a ne zato, ker bi bile že zrele. Odpihnil jih je veter, še preden sta se njihova rast in zorenje končala, meni pa je veter na obraz prinesel svežino novega dne. Ne samo kostanjeve ježice, tudi nas veter maje in obrača. Vprimerjavi s kostanjevim drevesom se lahko z malo truda premaknemo z mesta, kjer stojimo, in ujamemo veter v jadra. In začnemo krmariti svoje življenje. Brez prave moči vetra ne bomo izpluli iz pristana, kakor tudi ne, če ne bomo jader napeli. Še prej pa moramo dvigniti življenjsko sidro in odvezati močno vrv, ki nas zadržuje v na videz varnem privezu. V primerjavi z vodnimi ladjami, ki jih po brodolomu največkrat odpeljejo v razrez, je lupina ladje življenja veliko bolj trpežna in odporna, a ne nezlomljiva. Nezlomljivi smo samo toliko časa, dokler v naša jadra piha prijeten in osvežujoč veter ter dokler usmerjamo krmilo v pravo smer. Na življenjski plovbi se ne bomo mogli izogniti ostrim skalam, verjetno bomo tudi nasedli in stopili na bodečo ježico. V naša življenjska jadra se ne ujame samo šumenje listja, ki ga nosi veter, niti veter z jader ne odpihne samo plev. Poleg vseh vetrov, ki pihajo z vseh štirih strani neba, poznamo še hinavski veter, le da tega povzročamo ljudje. Ta se mi zdi veliko bolj nevaren od severnega vetra ali močne burje. Zmesti zna življenjsko iglo, s katero uravnavamo plovbo našega življenja. In kaj storiti, ko bomo v jadra ujeli hinavski veter? Ker na magnetno iglo kompasa, nepogrešljivega pripomočka vseh krmarjev, vplivajo odkloni in vplivi zunanjih magnetnih polj, kompas potrebuje popravek. Tako kot ga potrebujemo ljudje. Ko bomo spoznali, da nam kompas življenja ne kaže več prave smeri, moramo popravek narediti sami: spremeniti moramo smer plovbe in položaj. Ne bojte se, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, svoje plovbe. »Poglejte ladje, kako velike so in kako jih ženejo hudi vetrovi, pa jih usmerja majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja.« (prim. Jak 3,4–5) Le nečesa ne smete pozabiti. Za čim varnejšo plovbo življenja morate vedeti, kam, kako, od kod in kdaj pihajo vetrovi na vaših poteh.
Ko današnje razmišljanje ni in ni hotelo steči po tipkovnici na prazen list računalniškega zaslona, sem se zazrla skozi okno študijske čitalnice, ki je obrnjeno proti zahodu. Pogled na sosednjo stavbo zastira divji kostanj. Njegovo cvetenje sem zamudila, zaradi zaprtega okna pa nisem mogla prisluhniti šumenju listja, ki ga je prinesel veter. Skupaj z listi so poplesavale tudi zelene ježice. Bodičasta lupina okrog ploda se bo razprla, ko bo plod dovolj zrel. Takrat bodo največ dela imeli smetarji. Ko sem se približala oknu in ga odprla, sem opazila, da nekaj ježic leži pod krošnjo drevesa, a ne zato, ker bi bile že zrele. Odpihnil jih je veter, še preden sta se njihova rast in zorenje končala, meni pa je veter na obraz prinesel svežino novega dne. Ne samo kostanjeve ježice, tudi nas veter maje in obrača. Vprimerjavi s kostanjevim drevesom se lahko z malo truda premaknemo z mesta, kjer stojimo, in ujamemo veter v jadra. In začnemo krmariti svoje življenje. Brez prave moči vetra ne bomo izpluli iz pristana, kakor tudi ne, če ne bomo jader napeli. Še prej pa moramo dvigniti življenjsko sidro in odvezati močno vrv, ki nas zadržuje v na videz varnem privezu. V primerjavi z vodnimi ladjami, ki jih po brodolomu največkrat odpeljejo v razrez, je lupina ladje življenja veliko bolj trpežna in odporna, a ne nezlomljiva. Nezlomljivi smo samo toliko časa, dokler v naša jadra piha prijeten in osvežujoč veter ter dokler usmerjamo krmilo v pravo smer. Na življenjski plovbi se ne bomo mogli izogniti ostrim skalam, verjetno bomo tudi nasedli in stopili na bodečo ježico. V naša življenjska jadra se ne ujame samo šumenje listja, ki ga nosi veter, niti veter z jader ne odpihne samo plev. Poleg vseh vetrov, ki pihajo z vseh štirih strani neba, poznamo še hinavski veter, le da tega povzročamo ljudje. Ta se mi zdi veliko bolj nevaren od severnega vetra ali močne burje. Zmesti zna življenjsko iglo, s katero uravnavamo plovbo našega življenja. In kaj storiti, ko bomo v jadra ujeli hinavski veter? Ker na magnetno iglo kompasa, nepogrešljivega pripomočka vseh krmarjev, vplivajo odkloni in vplivi zunanjih magnetnih polj, kompas potrebuje popravek. Tako kot ga potrebujemo ljudje. Ko bomo spoznali, da nam kompas življenja ne kaže več prave smeri, moramo popravek narediti sami: spremeniti moramo smer plovbe in položaj. Ne bojte se, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, svoje plovbe. »Poglejte ladje, kako velike so in kako jih ženejo hudi vetrovi, pa jih usmerja majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja.« (prim. Jak 3,4–5) Le nečesa ne smete pozabiti. Za čim varnejšo plovbo življenja morate vedeti, kam, kako, od kod in kdaj pihajo vetrovi na vaših poteh.
Znanka mi je pripovedovala, kako je umirala v domu njena stara teta. Bila je zelo stara, kar precej čez devetdeset let. Ko jo je moja znanka obiskala, je bila tudi že zelo slaba in vsem je bilo jasno, da so ji dnevi šteti, morda celo ure. Sedla je k njej, jo držala za roko in ostala tiho. Zdelo se ji je, da je to velik trenutek, čeprav se ni nič dogajalo. In zdelo se ji je tudi, da je prav v tem zunanjem nedogajanju navzoča velika akcija, čeprav ne v smislu, kot jo po navadi poznamo. Neka velika akcija glede življenja, saj se je življenje v tem stanju poslavljalo za vedno. Bil je po svoje svet trenutek. Tedaj pa so se odprla vrata in vstopila je sestrična stare gospe, tudi že stara, vendar morda še ne devetdeset. Sobo je naenkrat napolnil velik nemir. Naenkrat se je začela zunanja akcija. Sestrična je umirajoči starki najprej prinesla kozarec vode in ji po slamici hotela vliti nekaj tekočine v usta. Ker ji to ni šlo najbolje, ji je začela prav glasno prigovarjati. Tudi na to ni bilo odziva. Potem je začela vreščati. Kako to, da nič ne ukrenejo? Saj je vendar ne morejo kar tako pustiti umreti! To se je potem še nekaj minut nadaljevalo, dokler ni posegla moja znanka in jo prosila, da zapusti sobo. To je precej nerada tudi storila. A ni ji preostalo nič drugega. V sobo se je spet naselil mir. Stara gospa je čez kakšno uro umrla. Mirno in spokojno, to se je kazalo tudi na njenem obrazu. Verjetno se podobni prizori dogajajo vsepovsod. Doma, v bolnišnicah, v domovih za stare. Verjetno okoli stoječi ljudje marsikateremu umirajočemu tako otežujejo zadnje ure. Ne bi si upala nikogar zato obtoževati, saj tudi sama zase ne morem stoodstotno trditi, kako bi se odzvala, ko bi umiral kateri izmed mojih najbližjih. Pa vendar se mi zdi, da moramo več razmišljati prav o tem. Da se moramo potruditi, da drug drugemu olajšamo bivanje prav v teh zadnjih trenutkih tuzemeljskega bivanja. To pomeni tudi vnašanje neke nove kvalitete v naše bivanje, v nasprotju z vsem, kar nam dan za dnem prav poceni ponujajo razni mediji. Res, ali sploh še znamo umolkniti in mirovati? Vsaj ob smrti, če ne že prej.
Znanka mi je pripovedovala, kako je umirala v domu njena stara teta. Bila je zelo stara, kar precej čez devetdeset let. Ko jo je moja znanka obiskala, je bila tudi že zelo slaba in vsem je bilo jasno, da so ji dnevi šteti, morda celo ure. Sedla je k njej, jo držala za roko in ostala tiho. Zdelo se ji je, da je to velik trenutek, čeprav se ni nič dogajalo. In zdelo se ji je tudi, da je prav v tem zunanjem nedogajanju navzoča velika akcija, čeprav ne v smislu, kot jo po navadi poznamo. Neka velika akcija glede življenja, saj se je življenje v tem stanju poslavljalo za vedno. Bil je po svoje svet trenutek. Tedaj pa so se odprla vrata in vstopila je sestrična stare gospe, tudi že stara, vendar morda še ne devetdeset. Sobo je naenkrat napolnil velik nemir. Naenkrat se je začela zunanja akcija. Sestrična je umirajoči starki najprej prinesla kozarec vode in ji po slamici hotela vliti nekaj tekočine v usta. Ker ji to ni šlo najbolje, ji je začela prav glasno prigovarjati. Tudi na to ni bilo odziva. Potem je začela vreščati. Kako to, da nič ne ukrenejo? Saj je vendar ne morejo kar tako pustiti umreti! To se je potem še nekaj minut nadaljevalo, dokler ni posegla moja znanka in jo prosila, da zapusti sobo. To je precej nerada tudi storila. A ni ji preostalo nič drugega. V sobo se je spet naselil mir. Stara gospa je čez kakšno uro umrla. Mirno in spokojno, to se je kazalo tudi na njenem obrazu. Verjetno se podobni prizori dogajajo vsepovsod. Doma, v bolnišnicah, v domovih za stare. Verjetno okoli stoječi ljudje marsikateremu umirajočemu tako otežujejo zadnje ure. Ne bi si upala nikogar zato obtoževati, saj tudi sama zase ne morem stoodstotno trditi, kako bi se odzvala, ko bi umiral kateri izmed mojih najbližjih. Pa vendar se mi zdi, da moramo več razmišljati prav o tem. Da se moramo potruditi, da drug drugemu olajšamo bivanje prav v teh zadnjih trenutkih tuzemeljskega bivanja. To pomeni tudi vnašanje neke nove kvalitete v naše bivanje, v nasprotju z vsem, kar nam dan za dnem prav poceni ponujajo razni mediji. Res, ali sploh še znamo umolkniti in mirovati? Vsaj ob smrti, če ne že prej.
Videti je, kot da se vedno bolj sovražimo. Bližajoče se volitve, svetovna pandemija ali katera druga kriza to samo še pospešijo. Želim si, da bi lahko rekel, da smo kristjani pri tem izjema. Pa nismo. Tudi številni kristjani so na žalost postali žrtev zapovedi “Vpij glasneje in izrazi katero koli (neinformirano) mnenje, ki ti pade na misel.” Zapisi na družbenih omrežjih in komentarji pod objavljenimi novicami so videti kot neskončno žebranje sumničenja, ki je gorivo za bes, ta pa je gonilna sila sovraštva in delitev. Zakaj nas je večina vsaj malo ali pa veliko bolj jezna, kot je bila? Zakaj je bes nova pandemija? Obstaja kar nekaj razlogov za to. Na spletu smo veliko agresivnejši kot pri osebnih stikih. Ljudje na spletu zapišejo stvari, ki jih sicer v resničnem življenju ne bi izrekli. Razloga za to sta preprosta: anonimnost in distanca. Z uporabo spletnih psevdonimov prikrijemo svojo identiteto in s tem tudi svojo človeškost. Dejstvo, da osebe, na katere zapis ali objavo se odzivamo, pri tem ne moremo gledati v oči, našo agresivnost samo poveča. Ker nas splet dehumanizira, je na njem tudi laže grdo ravnati z drugimi. Žalostno je, da sovraštvo prinese več klikov kot ljubezen. Veliko pred lažnimi novicami današnjega časa so uredniki spoznali, da se slabe novice prodajajo bolje kot dobre. In družbena omrežja so kot steroid za to nagnjenost. Algoritmi na Facebooku, Googlu in drugih družbenih omrežjih načrtno dajejo prednost ogorčenju, saj se to širi veliko hitreje kot nekaj, kar ga ne povzroča. Bes je način, da te ljudje slišijo, tudi če nimaš česa povedati. Okoli nas se dogaja še en paradoks: po zaslugi tehnologije nikoli prej nismo bili tako povezani kot danes, a prav tako se nikoli prej nismo počutili tako osamljenih. Čeprav to ne drži vedno, se bodo nekateri ljudje zadovoljili s kakršno koli pozornostjo, ki jo lahko dobijo. Ko se počutiš kot nihče, ti nekaj klikov, všečkov ali komentarjev lahko da občutek, da si nekdo. Včasih se sprašujem, ali ljudje, ki na spletu puščajo za seboj besne tirade, niso le osamljeni in upajo, da jih bo nekdo opazil. In potem je tukaj še nenehno bombardiranje z novicami o množičnem streljanju, nesrečah, naravnih katastrofah in spopadih, v katerih umirajo nedolžni ljudje. Zasipa nas z informacijami, ki jih le stežka predelamo, kaj šele, da bi glede njih ukrepali. Zato zlahka postanemo cinični. Več vemo, bolj cinični postajamo. In bolj cinični postajamo, bolj negativni so naši odzivi. Kaj lahko torej storimo? Prihodnost je lahko temačna ali pa tudi drugačna. Osebno se zavzemam za to, da bi bila drugačna. Boljša. Zato želim z vami podeliti štiri vprašanja, ki si jih lahko zastavite preden kaj objavite, napišete ali odpošljete e-pošto ali sms. 1. Kaj je moja resnična spodbuda: želim pomagati, prizadeti ali samo biti opažen? 2. Bo bralcem mojega zapisa ali gledalcem moje objave zaradi tega bolje ali slabše? 3. Bom s tem iz ljudi izvabil najslabše ali najboljše, kar je v njih? 4. Če bi osebo, ki ji je namenjen moj zapis, lahko gledal v oči, ali bi izrekel enake besede, na enak način? Povedano drugače: Če ne koristi, ne zdravi in ne prinese nič dobrega, ne povejmo ali ne objavimo. Ali pa z besedami iz Svetega pisma: “Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred.” (Efežanom 4,29.31) Bodimo glas ljubezni, upanja in razuma (dejstev); s sovraštvom zastrupljena družba namreč potrebuje alternativo, ne svojega odmeva.
Videti je, kot da se vedno bolj sovražimo. Bližajoče se volitve, svetovna pandemija ali katera druga kriza to samo še pospešijo. Želim si, da bi lahko rekel, da smo kristjani pri tem izjema. Pa nismo. Tudi številni kristjani so na žalost postali žrtev zapovedi “Vpij glasneje in izrazi katero koli (neinformirano) mnenje, ki ti pade na misel.” Zapisi na družbenih omrežjih in komentarji pod objavljenimi novicami so videti kot neskončno žebranje sumničenja, ki je gorivo za bes, ta pa je gonilna sila sovraštva in delitev. Zakaj nas je večina vsaj malo ali pa veliko bolj jezna, kot je bila? Zakaj je bes nova pandemija? Obstaja kar nekaj razlogov za to. Na spletu smo veliko agresivnejši kot pri osebnih stikih. Ljudje na spletu zapišejo stvari, ki jih sicer v resničnem življenju ne bi izrekli. Razloga za to sta preprosta: anonimnost in distanca. Z uporabo spletnih psevdonimov prikrijemo svojo identiteto in s tem tudi svojo človeškost. Dejstvo, da osebe, na katere zapis ali objavo se odzivamo, pri tem ne moremo gledati v oči, našo agresivnost samo poveča. Ker nas splet dehumanizira, je na njem tudi laže grdo ravnati z drugimi. Žalostno je, da sovraštvo prinese več klikov kot ljubezen. Veliko pred lažnimi novicami današnjega časa so uredniki spoznali, da se slabe novice prodajajo bolje kot dobre. In družbena omrežja so kot steroid za to nagnjenost. Algoritmi na Facebooku, Googlu in drugih družbenih omrežjih načrtno dajejo prednost ogorčenju, saj se to širi veliko hitreje kot nekaj, kar ga ne povzroča. Bes je način, da te ljudje slišijo, tudi če nimaš česa povedati. Okoli nas se dogaja še en paradoks: po zaslugi tehnologije nikoli prej nismo bili tako povezani kot danes, a prav tako se nikoli prej nismo počutili tako osamljenih. Čeprav to ne drži vedno, se bodo nekateri ljudje zadovoljili s kakršno koli pozornostjo, ki jo lahko dobijo. Ko se počutiš kot nihče, ti nekaj klikov, všečkov ali komentarjev lahko da občutek, da si nekdo. Včasih se sprašujem, ali ljudje, ki na spletu puščajo za seboj besne tirade, niso le osamljeni in upajo, da jih bo nekdo opazil. In potem je tukaj še nenehno bombardiranje z novicami o množičnem streljanju, nesrečah, naravnih katastrofah in spopadih, v katerih umirajo nedolžni ljudje. Zasipa nas z informacijami, ki jih le stežka predelamo, kaj šele, da bi glede njih ukrepali. Zato zlahka postanemo cinični. Več vemo, bolj cinični postajamo. In bolj cinični postajamo, bolj negativni so naši odzivi. Kaj lahko torej storimo? Prihodnost je lahko temačna ali pa tudi drugačna. Osebno se zavzemam za to, da bi bila drugačna. Boljša. Zato želim z vami podeliti štiri vprašanja, ki si jih lahko zastavite preden kaj objavite, napišete ali odpošljete e-pošto ali sms. 1. Kaj je moja resnična spodbuda: želim pomagati, prizadeti ali samo biti opažen? 2. Bo bralcem mojega zapisa ali gledalcem moje objave zaradi tega bolje ali slabše? 3. Bom s tem iz ljudi izvabil najslabše ali najboljše, kar je v njih? 4. Če bi osebo, ki ji je namenjen moj zapis, lahko gledal v oči, ali bi izrekel enake besede, na enak način? Povedano drugače: Če ne koristi, ne zdravi in ne prinese nič dobrega, ne povejmo ali ne objavimo. Ali pa z besedami iz Svetega pisma: “Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred.” (Efežanom 4,29.31) Bodimo glas ljubezni, upanja in razuma (dejstev); s sovraštvom zastrupljena družba namreč potrebuje alternativo, ne svojega odmeva.
Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovali v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi za svoje orodje in orožje in odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika.
Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovali v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi za svoje orodje in orožje in odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika.
Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš kaj bo zraslo. No, dobro, veš že KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, če izbranka po barvi, velikosti, oziroma »celostnem izgledu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to kar sadiš tudi dejansko izgledalo »kot na sliki«. Na rast vpliva ogromno dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal zato da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega zgolj na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene rabijo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru…, da o zemlji niti ne govorim. Treba je vzeti v roke škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer rastlino včasih privežeš, ji daš oporo… Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadarkoli in kamorkoli, oziroma kogarkoli… In ko že storiš vse kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo… uniči vse za kar si si prizadeval. In ne veš zakaj in čemu?! Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja… in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja!
Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš kaj bo zraslo. No, dobro, veš že KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, če izbranka po barvi, velikosti, oziroma »celostnem izgledu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to kar sadiš tudi dejansko izgledalo »kot na sliki«. Na rast vpliva ogromno dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal zato da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega zgolj na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene rabijo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru…, da o zemlji niti ne govorim. Treba je vzeti v roke škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer rastlino včasih privežeš, ji daš oporo… Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadarkoli in kamorkoli, oziroma kogarkoli… In ko že storiš vse kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo… uniči vse za kar si si prizadeval. In ne veš zakaj in čemu?! Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja… in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja!
Ko je 25. maja Ljubljano obiskal kardinal Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik salezijancev, smo se z njim pogovarjali tudi o tem, kaj imajo mladim, ki se srečujejo z najrazličnejšimi sodobnimi izzivi, povedati lik svetega Janeza Boska in njegovi salezijanci.
Ko je 25. maja Ljubljano obiskal kardinal Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik salezijancev, smo se z njim pogovarjali tudi o tem, kaj imajo mladim, ki se srečujejo z najrazličnejšimi sodobnimi izzivi, povedati lik svetega Janeza Boska in njegovi salezijanci.
V jeseni glejmo nad izzive življenja odgovorno, a tudi s pravo mero humorja. Ali ne prav humoristom radi prisluhnemo? Ob koncu poletja in v jeseni nas novi izzivi navdajo tudi s skrbmi in strahovi. Prav je, da jih sprejmemo odgovorno, a tudi s pravo mero humorja. Humoristi so med nami najbolj zaželeni ljudje. Radi jim prisluhnemo, ker s smehom premagujejo družbene ovire in vsakdanje težave. Humor ustvarja prostor svobode in nas povezuje. Tudi papež Frančišek vsak dan moli: »Gospod, daj mi smisel za humor!« Junija je v Vatikan povabil več sto komedijantov iz 15. držav.
V jeseni glejmo nad izzive življenja odgovorno, a tudi s pravo mero humorja. Ali ne prav humoristom radi prisluhnemo? Ob koncu poletja in v jeseni nas novi izzivi navdajo tudi s skrbmi in strahovi. Prav je, da jih sprejmemo odgovorno, a tudi s pravo mero humorja. Humoristi so med nami najbolj zaželeni ljudje. Radi jim prisluhnemo, ker s smehom premagujejo družbene ovire in vsakdanje težave. Humor ustvarja prostor svobode in nas povezuje. Tudi papež Frančišek vsak dan moli: »Gospod, daj mi smisel za humor!« Junija je v Vatikan povabil več sto komedijantov iz 15. držav.
»Katehetska kapljica« je del nove serije Studia Siposh, ki bo v kratkih videoepizodah pripovedovala navdihujoče zgodbe in opisovala zanimive ljudi iz bogate krščanske zgodovine.
»Katehetska kapljica« je del nove serije Studia Siposh, ki bo v kratkih videoepizodah pripovedovala navdihujoče zgodbe in opisovala zanimive ljudi iz bogate krščanske zgodovine.
V Muzeju krščanstva na Slovenskem je na ogled mednarodna gostujoča razstava iz Portugalske »Simbolika rastlin v Svetem pismu in drugih svetih knjigah«. Na ogled bo do 6. oktobra.
V Muzeju krščanstva na Slovenskem je na ogled mednarodna gostujoča razstava iz Portugalske »Simbolika rastlin v Svetem pismu in drugih svetih knjigah«. Na ogled bo do 6. oktobra.
V začetku jeseni smo zaradi obveznosti tudi zaskrbljeni in strah nas je. Prav je, da smo odgovorni, a da na zadolžitve gledamo tudi s pravo mero humorja.
V začetku jeseni smo zaradi obveznosti tudi zaskrbljeni in strah nas je. Prav je, da smo odgovorni, a da na zadolžitve gledamo tudi s pravo mero humorja.
Sodobni svet je prežet z individualizmom in egoizmom. Kako ju preseči so z nami delili pisateljica, filozof in psihiater, psihoterapevt.
Sodobni svet je prežet z individualizmom in egoizmom. Kako ju preseči so z nami delili pisateljica, filozof in psihiater, psihoterapevt.
Smeh, veselje in humor v Svetem pismu imajo različne vloge. Smeh je lahko odziv na dvom ali presenečenje, veselje pa je globoko duhovno stanje, ki izvira iz odnosa z Bogom. Humor pogosto z ironijo in nenavadnimi situacijami poudarja človeške slabosti in Božjo modrost, a vedno služi resnejšim svetopisemskim sporočilom.
Smeh, veselje in humor v Svetem pismu imajo različne vloge. Smeh je lahko odziv na dvom ali presenečenje, veselje pa je globoko duhovno stanje, ki izvira iz odnosa z Bogom. Humor pogosto z ironijo in nenavadnimi situacijami poudarja človeške slabosti in Božjo modrost, a vedno služi resnejšim svetopisemskim sporočilom.
Nedeljsko bogoslužje iz Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah.
Nedeljsko bogoslužje iz Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah.
Nedeljsko bogoslužje iz Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah.
Nedeljsko bogoslužje iz Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah.
Iz mariborske stolne cerkve Svetega Janeza Krstnika bomo na 22. nedeljo med letom neposredno prenašali sveto mašo. Daroval jo bo župnik Danijel Lasbaher. Pri maši bo sodeloval družinski pevski zbor Karizma.
Iz mariborske stolne cerkve Svetega Janeza Krstnika bomo na 22. nedeljo med letom neposredno prenašali sveto mašo. Daroval jo bo župnik Danijel Lasbaher. Pri maši bo sodeloval družinski pevski zbor Karizma.
Z glasbo se bomo tokrat podali na Bližnji vzhod, natančneje k melkitom – kristjanom, ki pripadajo vzhodni katoliški cerkvi bizantinskega obreda in imajo sedež v Damasku. Navzoči so v Siriji, Palestini in Egiptu in kljub prevladi islama še vedno ohranjajo svojo kulturo, liturgijo in obrede s starodavno glasbo – ki ima poseben pomen in namen – glasba, izvajana znotraj liturgije je namreč zanje najprej – molitev.
Z glasbo se bomo tokrat podali na Bližnji vzhod, natančneje k melkitom – kristjanom, ki pripadajo vzhodni katoliški cerkvi bizantinskega obreda in imajo sedež v Damasku. Navzoči so v Siriji, Palestini in Egiptu in kljub prevladi islama še vedno ohranjajo svojo kulturo, liturgijo in obrede s starodavno glasbo – ki ima poseben pomen in namen – glasba, izvajana znotraj liturgije je namreč zanje najprej – molitev.
Ko so Judje v 5. stoletju pred Kristusom prišli iz babilonske sužnosti, so se počutili očiščeni razvad moralnih stranpoti in napolnjeni s svobodo. Vedeli pa so, da bo ta svoboda prinesla radost in veselje, če jo bodo napolnili z božjo besedo. Pisatelj pete Mojzesove knjige želi znova povedati, kaj zahteva Mojzesova postava, in poudariti, da je dana Božjemu ljudstvu v veselje in modrost. Zato izpolnjevanje božjih zapovedi, ki izvirajo iz poslušanja božje besede, ni nekaj težkega, nekaj nemogočega, tudi ne nekaj grenkega, ampak vzradosti človeško srce. Gre za življenjsko vodilo, ki je ostanek Izraelskega ljudstva pripeljalo nazaj v svobodo, nazaj v ljubljeni Jeruzalem, ki ga bodo znova pozidali ter po jeruzalemskih gričih nasadili vinsko trto. Božja beseda bo njihovemu ljudstvu podarjala modrost in moč. Zato najprej pisatelj te knjige, najbrž duhovnik Ezdra, hrabri svoje ljudstvo, naj bo veselo in naj radostno sprejme Božjo Besedo, ki bo odslej postava srca. To pomeni, da bo šlo za zakon, ki ga ne bo zahtevala ne država ne tempeljska duhovščina, pač pa Bog sam, saj bo odslej njegova Beseda v njihovem srcu. Pogoj, da bi Beseda samega Boga vstopila v njihovo srce, pa je, da se Izrael nauči poslušati. Od tod prerokov klic: Poslušaj, Izrael! Spomnimo se, da je prerok Elija znal prisluškovati Bogu, ki mu je govoril v »rahlem šumljanju vetriča«. Tudi drugi preroki so nenehno iskali možnost, da bi slišali pravo Božjo besedo. V človeku je namreč pogosto težnja, da bi svoje želje, pa tudi slabosti in sebične vzgibe, predstavil kot Božji navdih. Toda preroki so se ob pomoči Božje besede, ki je bila v njih, se pravi Ljubezni, Dobrote in Usmiljenja, odrekli zaverovanosti vase in govorili iskreno, pa če je bilo to komu prav ali ne. Zato so se tudi pustili presenetiti božji besedi in so sami presenečali tako kralje kot navadno ljudstvo. Tudi Kristus preseneča svoje rojake, ko trdi, da izpolnjevanje Postave ni le upoštevanje predpisov, ampak prav svoboda srca, ki pa izvira iz ljubeče božje besede. Zato vedo globoki krščanski misleci povedati, da Kristus ni prišel reševat predpisov in načel, ampak človeka; da ne rešuje ustanov, ampak božje kraljestvo Ljubezni, kraljestvo božje besede v srcu.
Ko so Judje v 5. stoletju pred Kristusom prišli iz babilonske sužnosti, so se počutili očiščeni razvad moralnih stranpoti in napolnjeni s svobodo. Vedeli pa so, da bo ta svoboda prinesla radost in veselje, če jo bodo napolnili z božjo besedo. Pisatelj pete Mojzesove knjige želi znova povedati, kaj zahteva Mojzesova postava, in poudariti, da je dana Božjemu ljudstvu v veselje in modrost. Zato izpolnjevanje božjih zapovedi, ki izvirajo iz poslušanja božje besede, ni nekaj težkega, nekaj nemogočega, tudi ne nekaj grenkega, ampak vzradosti človeško srce. Gre za življenjsko vodilo, ki je ostanek Izraelskega ljudstva pripeljalo nazaj v svobodo, nazaj v ljubljeni Jeruzalem, ki ga bodo znova pozidali ter po jeruzalemskih gričih nasadili vinsko trto. Božja beseda bo njihovemu ljudstvu podarjala modrost in moč. Zato najprej pisatelj te knjige, najbrž duhovnik Ezdra, hrabri svoje ljudstvo, naj bo veselo in naj radostno sprejme Božjo Besedo, ki bo odslej postava srca. To pomeni, da bo šlo za zakon, ki ga ne bo zahtevala ne država ne tempeljska duhovščina, pač pa Bog sam, saj bo odslej njegova Beseda v njihovem srcu. Pogoj, da bi Beseda samega Boga vstopila v njihovo srce, pa je, da se Izrael nauči poslušati. Od tod prerokov klic: Poslušaj, Izrael! Spomnimo se, da je prerok Elija znal prisluškovati Bogu, ki mu je govoril v »rahlem šumljanju vetriča«. Tudi drugi preroki so nenehno iskali možnost, da bi slišali pravo Božjo besedo. V človeku je namreč pogosto težnja, da bi svoje želje, pa tudi slabosti in sebične vzgibe, predstavil kot Božji navdih. Toda preroki so se ob pomoči Božje besede, ki je bila v njih, se pravi Ljubezni, Dobrote in Usmiljenja, odrekli zaverovanosti vase in govorili iskreno, pa če je bilo to komu prav ali ne. Zato so se tudi pustili presenetiti božji besedi in so sami presenečali tako kralje kot navadno ljudstvo. Tudi Kristus preseneča svoje rojake, ko trdi, da izpolnjevanje Postave ni le upoštevanje predpisov, ampak prav svoboda srca, ki pa izvira iz ljubeče božje besede. Zato vedo globoki krščanski misleci povedati, da Kristus ni prišel reševat predpisov in načel, ampak človeka; da ne rešuje ustanov, ampak božje kraljestvo Ljubezni, kraljestvo božje besede v srcu.
“Bhakti” pomeni ljubezen in predanost božanskemu. Živeti bhakti je pot zavestne ljubezni do Boga, ne samo na površju, ampak globoko v svojem srcu v vsakem trenutku življenja. To je vodilo in poslanstvo razsvetljenega mojstra Paramahamse Vishwanande, ustanovitelja mednarodnega gibanja Bhakti Marga.
“Bhakti” pomeni ljubezen in predanost božanskemu. Živeti bhakti je pot zavestne ljubezni do Boga, ne samo na površju, ampak globoko v svojem srcu v vsakem trenutku življenja. To je vodilo in poslanstvo razsvetljenega mojstra Paramahamse Vishwanande, ustanovitelja mednarodnega gibanja Bhakti Marga.
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je popolna potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek izbira že od nekdaj. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar potrebuje bolj od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in pomembnejše od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu tako uspe vsaj za hip ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč preprosta razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, se ne odmika od njega, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in znova ustvarja v to, kar v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam da ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo počasnejši, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet tretje po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je popolna potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek izbira že od nekdaj. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar potrebuje bolj od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in pomembnejše od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu tako uspe vsaj za hip ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč preprosta razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, se ne odmika od njega, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in znova ustvarja v to, kar v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam da ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo počasnejši, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet tretje po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
Nika Kržišnik je prostovoljka pri Mladi Karitas. V svet prostovoljstva se je podala pri šestnajstih letih, k temu jo je spodbujalo tudi domače okolje. Je diplomantka Fakultete za socialno delo v Ljubljani, junija pa je prejela državno priznanje za izjemne dosežke na področju prostovoljstva za leto 2023. Kako v svoje življenje vpleta vero in kaj ji ta pomeni? Se vidi kot prostovoljka tudi na daljši rok?
Nika Kržišnik je prostovoljka pri Mladi Karitas. V svet prostovoljstva se je podala pri šestnajstih letih, k temu jo je spodbujalo tudi domače okolje. Je diplomantka Fakultete za socialno delo v Ljubljani, junija pa je prejela državno priznanje za izjemne dosežke na področju prostovoljstva za leto 2023. Kako v svoje življenje vpleta vero in kaj ji ta pomeni? Se vidi kot prostovoljka tudi na daljši rok?
Tokratna (1.9.2024) verska oddaja Iz roda v rod je nadaljevanje našega nedavnega megaherčnega druženja z evangelijskim pastorjem Klemnom Vidicem iz Krščanskega centra v Šentjurju, ko smo razmišljali o tem kako moliti za zdravje… govorimo torej o naši duhovni in duševni razsežnosti v algoritmu s telesnim.
Tokratna (1.9.2024) verska oddaja Iz roda v rod je nadaljevanje našega nedavnega megaherčnega druženja z evangelijskim pastorjem Klemnom Vidicem iz Krščanskega centra v Šentjurju, ko smo razmišljali o tem kako moliti za zdravje… govorimo torej o naši duhovni in duševni razsežnosti v algoritmu s telesnim.
"Kot kristjani hočemo ponuditi svoj prispevek pri premagovanju ekološke krize, ki jo preživlja človeštvo. Kristjani so poklicani k ekološki spreobrnitvi," je ob uvedbi Svetovnega dneva molitve za skrb za stvarstvo v posebnem pismu zapisal papež Frančišek. Ta dan na 1. september praznujeta Katoliška in Pravoslavna cerkev. Prispevek k premagovanju ekološke krize želijo še posebej dati tudi v katoliškem vrtcu Lavra v Murski Soboti, ki ga vodi naša gostja, redovnica iz skupnosti Hčera Marije Pomočnice, sestra Jožica Merlak.
"Kot kristjani hočemo ponuditi svoj prispevek pri premagovanju ekološke krize, ki jo preživlja človeštvo. Kristjani so poklicani k ekološki spreobrnitvi," je ob uvedbi Svetovnega dneva molitve za skrb za stvarstvo v posebnem pismu zapisal papež Frančišek. Ta dan na 1. september praznujeta Katoliška in Pravoslavna cerkev. Prispevek k premagovanju ekološke krize želijo še posebej dati tudi v katoliškem vrtcu Lavra v Murski Soboti, ki ga vodi naša gostja, redovnica iz skupnosti Hčera Marije Pomočnice, sestra Jožica Merlak.
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast«. Aristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega«, že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Tako življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru podobnejši živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast je namreč »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa«, je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti. Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je tako prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano«, to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast«. Aristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega«, že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Tako življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru podobnejši živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast je namreč »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa«, je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti. Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je tako prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano«, to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
Sem tako navezana na tole staro jopo, kar zrasla se je z menoj. Zdelo se mi je smešno, da se dninarica Mana ne more posloviti od obledele neštetokrat zašite in prešite jopice. Soseda ji je napletla novo; toplo, iz jezerske ovce, kot se je reklo. Mana jo je pa lepo zloženo položila v starikasto omaro; v tako, kakršnih ni več. Saj še marsičesa ni, navezave pa ostajajo. Kljub novim in modernim časom. Kljub temu. Da hitro vse zavržemo, nadomestimo z boljšim. S tem v zvezi mi prihaja na misel tako imenovani faks. Kakšno čudo za prav kratek čas. Škatla, pa si skoznjo poslal ali pa dobil natipkano sporočilo. Ali pa iz mojih poučevalnih časov responder. Komaj še vem, kaj je to bilo. Nepogrešljiva aparatura, ki je v naslednjem šolskem letu že samevala na odlagališču. Istočasno pa jaz. Navezana na puščico iz pamtiveka. Oguljeno že do sramote. Vsi učenci so imeli lepše. Kaj so si mislili, ne vem. Doma so razlagali mojo zanikrnost. V resnici je šlo pa za lep spomin na botrco. Kje je končala pokvečena puščica, ne vem. Še vedno pa hranim majhen, prav majhen črn kovček, nekoč poln bombonov. Starih nepomembnih spričeval, ki počivajo v njem, ne nameravam nikamor preložiti. Kovček, manjši od škatle za čevlje, je poosebljen. Smeji se in en zob se mu zláto sveti. Ko vstopi, precej zasopljen od dolge poti, zapoje: tralala, trilali. Navezave so poslastica. A ne smejo postati opoj. Potem se jim reče odvisnost. Ali pa, da se spremenijo v prisvajanje. Do navezav je treba vzpostaviti distanco. Od daleč naj grejejo naš spomin. Ob dveh ponoči se res ne spodobi buditi iz spanja še tako najboljšega prijatelja. Nadležnost ni še nikogar osrečila. Punčke iz cunj in medvedki so nam preganjali prve strahove. Spominjam se dečka, ki je tja do sedmega leta vlekel dudo. Na slinček je bil tako navezan, da brez njega ni segel po žlici. Njegovi bratje živo nasprotje. Ali je možno z gotovostjo vedeti, kaj in zakaj vpečati v nas značilne navade? Navezave na stvari in ljudi so naš delež. Včasih bi jim lahko rekli ljubezen. Otožni Demon, duh izgnani, v pesnitvi zagotavlja Tamári: Za hip ti večnost dam v posest in kakor v zlobnosti, verjemi, v ljubezni velik bom in zvest.
Sem tako navezana na tole staro jopo, kar zrasla se je z menoj. Zdelo se mi je smešno, da se dninarica Mana ne more posloviti od obledele neštetokrat zašite in prešite jopice. Soseda ji je napletla novo; toplo, iz jezerske ovce, kot se je reklo. Mana jo je pa lepo zloženo položila v starikasto omaro; v tako, kakršnih ni več. Saj še marsičesa ni, navezave pa ostajajo. Kljub novim in modernim časom. Kljub temu. Da hitro vse zavržemo, nadomestimo z boljšim. S tem v zvezi mi prihaja na misel tako imenovani faks. Kakšno čudo za prav kratek čas. Škatla, pa si skoznjo poslal ali pa dobil natipkano sporočilo. Ali pa iz mojih poučevalnih časov responder. Komaj še vem, kaj je to bilo. Nepogrešljiva aparatura, ki je v naslednjem šolskem letu že samevala na odlagališču. Istočasno pa jaz. Navezana na puščico iz pamtiveka. Oguljeno že do sramote. Vsi učenci so imeli lepše. Kaj so si mislili, ne vem. Doma so razlagali mojo zanikrnost. V resnici je šlo pa za lep spomin na botrco. Kje je končala pokvečena puščica, ne vem. Še vedno pa hranim majhen, prav majhen črn kovček, nekoč poln bombonov. Starih nepomembnih spričeval, ki počivajo v njem, ne nameravam nikamor preložiti. Kovček, manjši od škatle za čevlje, je poosebljen. Smeji se in en zob se mu zláto sveti. Ko vstopi, precej zasopljen od dolge poti, zapoje: tralala, trilali. Navezave so poslastica. A ne smejo postati opoj. Potem se jim reče odvisnost. Ali pa, da se spremenijo v prisvajanje. Do navezav je treba vzpostaviti distanco. Od daleč naj grejejo naš spomin. Ob dveh ponoči se res ne spodobi buditi iz spanja še tako najboljšega prijatelja. Nadležnost ni še nikogar osrečila. Punčke iz cunj in medvedki so nam preganjali prve strahove. Spominjam se dečka, ki je tja do sedmega leta vlekel dudo. Na slinček je bil tako navezan, da brez njega ni segel po žlici. Njegovi bratje živo nasprotje. Ali je možno z gotovostjo vedeti, kaj in zakaj vpečati v nas značilne navade? Navezave na stvari in ljudi so naš delež. Včasih bi jim lahko rekli ljubezen. Otožni Demon, duh izgnani, v pesnitvi zagotavlja Tamári: Za hip ti večnost dam v posest in kakor v zlobnosti, verjemi, v ljubezni velik bom in zvest.
Zmožnost obvladovanja svojih lastnih kriznih izkušenj in življenjskih preizkušenj se danes pogosto povezuje z izrazom rezilientnosti. Pojem rezilientnosti (re-silire) – ki sicer izvorno izhaja iz naravoslovnega konteksta – je najpogosteje obravnavan znotraj humanistike, predvsem v psihologiji, sociologiji in antropologiji. Na splošno bi rezilientnost lahko označili kot pridobitev in ohranitev tistih lastnosti in sposobnosti, ki človeku omogočajo razviti potrebno mero duševne odpornosti proti različnim psihološkim in psihosocialnim razvojnim tveganjem (Wustmann 2004; Fröhlich-Gildhoff/Rönnau-Böse 2022). Rezilienca, ki je vselej rezultat dolgotrajnega dinamičnega procesa, pomeni življenjsko prilagodljivost in duševno prožnost, ki pa sta seveda povezani s celo vrsto notranjih in zunanjih dejavnikov. Koliko posamezniku uspe razviti rezilientnost – ki je že sama po sebi izredno kompleksen pojav –, pa je odvisno predvsem od resursov, ki jih človek v procesu soočanja in spopadanja z življenjsko-eksistencialnimi izzivi uporablja. Menim, da lahko v tem smislu vera, duhovnost in mistika služijo kot izredno pomembni viri rezilientnosti. Kajti verujoči človek lahko iz njih črpa upanje, moč, potrpljenje, vztrajnost, motivacijo in navdih pri soočanju in shajanju z različnimi kriznimi situacija in življenjskimi izzivi. Molitev in duhovne vaje človeku dajejo notranjo oporo in krepijo njegovo voljo po samoobvladovanju, premišljeno prebiranje svetih in mističnih besedil pa v bralcu nemara prebudi občutek gotovosti ali celo vznesenosti. Rezilienca kot vrlina in religija kot eden izmed mogočih virov človekovega osmišljanja sta medsebojno tesno povezani. V sufizmu, tj. duhovno-mistični tradiciji islama, najdemo na primer celo vrsto konceptov in pojavov, ki jih lahko tolmačimo ali kot sopomenke rezilience ali kot ključne sestavine tega, kar bistveno tvori rezilientnost. K njim spadajo tako različne duhovne vrline in osebne lastnosti kot tudi raznolika notranja stanja, o katerih sufiji razpravljajo v svojih bolj teoretsko-didaktičnih delih. V kontekstu duhovnega prečiščevanja in mistične poti spoznanja sufiji v ospredje postavljajo »zaupanje v Boga« (»tavakkul«), ki verujočemu pomaga, da vztraja na svoji duhovni poti, polnih različnih ovir, skušnjav in pasti. Iskrenemu zaupanju v Božjo previdnost pa se pridružujejo še gojenje upanja (»radža«), urjenje v čuječnosti (»murakaba«), praksa odpovedovanja (»zuhd«) in to, čemur sufiji pravijo »sabr« in se običajno prevaja kot »vadba v potrpežljivosti«, čeprav pojem vključuje tudi vidike duševne vzdržljivosti, odpornosti in fleksibilnosti. Ni naključje, da je prerok Mohamed za »sabr« dejal, da je »polovica religije«. Sufizem, ki prvenstveno temelji na duhovnem samopremagovanju, v duhu Korana ne poudarja samo kultivacije rezilientnosti do zunanjih okoliščin, temveč predvsem do notranjih dejavnikov. Boj s samim seboj vodi v povišanje rezilientnosti. Posameznik se namreč na poti duhovno-duševne transformacije in eksistencialnega predrugačenja osebnih lastnosti srečuje s celo vrsto notranjih izzivov, pritiskov in ovir, ki se jim mora postaviti po robu ali pa jih odpraviti. Rezilientnost se torej na področju sufijske pedagogike kaže kot dinamika in dialektika med »preobrazbo« in »stanovitnostjo« na eni strani ter med »pasivnostjo« (zaupanje v Boga, predaja Bogu) in »aktivnostjo« (notranji boj, duhovni napor) na drugi. Duhovno življenje v sufizmu pa se ne nazadnje izteče v samoizpraznjenje (kenosis), ki šele zares razpira resnični prostor za pozitivno resonanco s svetom in z drugimi.
Zmožnost obvladovanja svojih lastnih kriznih izkušenj in življenjskih preizkušenj se danes pogosto povezuje z izrazom rezilientnosti. Pojem rezilientnosti (re-silire) – ki sicer izvorno izhaja iz naravoslovnega konteksta – je najpogosteje obravnavan znotraj humanistike, predvsem v psihologiji, sociologiji in antropologiji. Na splošno bi rezilientnost lahko označili kot pridobitev in ohranitev tistih lastnosti in sposobnosti, ki človeku omogočajo razviti potrebno mero duševne odpornosti proti različnim psihološkim in psihosocialnim razvojnim tveganjem (Wustmann 2004; Fröhlich-Gildhoff/Rönnau-Böse 2022). Rezilienca, ki je vselej rezultat dolgotrajnega dinamičnega procesa, pomeni življenjsko prilagodljivost in duševno prožnost, ki pa sta seveda povezani s celo vrsto notranjih in zunanjih dejavnikov. Koliko posamezniku uspe razviti rezilientnost – ki je že sama po sebi izredno kompleksen pojav –, pa je odvisno predvsem od resursov, ki jih človek v procesu soočanja in spopadanja z življenjsko-eksistencialnimi izzivi uporablja. Menim, da lahko v tem smislu vera, duhovnost in mistika služijo kot izredno pomembni viri rezilientnosti. Kajti verujoči človek lahko iz njih črpa upanje, moč, potrpljenje, vztrajnost, motivacijo in navdih pri soočanju in shajanju z različnimi kriznimi situacija in življenjskimi izzivi. Molitev in duhovne vaje človeku dajejo notranjo oporo in krepijo njegovo voljo po samoobvladovanju, premišljeno prebiranje svetih in mističnih besedil pa v bralcu nemara prebudi občutek gotovosti ali celo vznesenosti. Rezilienca kot vrlina in religija kot eden izmed mogočih virov človekovega osmišljanja sta medsebojno tesno povezani. V sufizmu, tj. duhovno-mistični tradiciji islama, najdemo na primer celo vrsto konceptov in pojavov, ki jih lahko tolmačimo ali kot sopomenke rezilience ali kot ključne sestavine tega, kar bistveno tvori rezilientnost. K njim spadajo tako različne duhovne vrline in osebne lastnosti kot tudi raznolika notranja stanja, o katerih sufiji razpravljajo v svojih bolj teoretsko-didaktičnih delih. V kontekstu duhovnega prečiščevanja in mistične poti spoznanja sufiji v ospredje postavljajo »zaupanje v Boga« (»tavakkul«), ki verujočemu pomaga, da vztraja na svoji duhovni poti, polnih različnih ovir, skušnjav in pasti. Iskrenemu zaupanju v Božjo previdnost pa se pridružujejo še gojenje upanja (»radža«), urjenje v čuječnosti (»murakaba«), praksa odpovedovanja (»zuhd«) in to, čemur sufiji pravijo »sabr« in se običajno prevaja kot »vadba v potrpežljivosti«, čeprav pojem vključuje tudi vidike duševne vzdržljivosti, odpornosti in fleksibilnosti. Ni naključje, da je prerok Mohamed za »sabr« dejal, da je »polovica religije«. Sufizem, ki prvenstveno temelji na duhovnem samopremagovanju, v duhu Korana ne poudarja samo kultivacije rezilientnosti do zunanjih okoliščin, temveč predvsem do notranjih dejavnikov. Boj s samim seboj vodi v povišanje rezilientnosti. Posameznik se namreč na poti duhovno-duševne transformacije in eksistencialnega predrugačenja osebnih lastnosti srečuje s celo vrsto notranjih izzivov, pritiskov in ovir, ki se jim mora postaviti po robu ali pa jih odpraviti. Rezilientnost se torej na področju sufijske pedagogike kaže kot dinamika in dialektika med »preobrazbo« in »stanovitnostjo« na eni strani ter med »pasivnostjo« (zaupanje v Boga, predaja Bogu) in »aktivnostjo« (notranji boj, duhovni napor) na drugi. Duhovno življenje v sufizmu pa se ne nazadnje izteče v samoizpraznjenje (kenosis), ki šele zares razpira resnični prostor za pozitivno resonanco s svetom in z drugimi.
Človek nujno postavlja vprašanja. To je njegova posebnost. Najpogostejše vprašanje je, zakaj Bog dopušča zlo. Hudičeva eruptivna ukana je, da se Boga bojimo bolj kot hudiča in mu pripisujemo Auschwitz, Dachau, Jasenovac, Nagasaki, Hirošimo, Srebrenico … Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je menil, da je dobro, da ne obstaja samo dobro, ampak tudi zlo, kajti brez zla ne bi bila dana možnost za svobodno izbiro. Ko so Alberta Einsteina vprašali, ali je možno, da bo enkrat vse tudi znanstveno dokazano, je odgovoril: »Da, verjamem, vendar to ne bo imelo nikakršnega smisla.« Nato je nadaljeval: »Če želite Beethovnovo Peto simfonijo izraziti z matematično krivuljo, ki prikazuje pritisk zraka na poslušalčeve bobenčke v ušesih, je to možno, vendar to ne bi bila več Beethovnova Peta simfonija.« Enako velja za vprašanje zla in trpljenja. Znanost ne daje odgovorov na končna vprašanja, kdo sem, zakaj živim, zakaj trpim in kam grem. Tako kot ne moremo znanstveno dokazati ljubezni, lepote, iskrenosti, vere …, znanstveno ne moremo dokazati, zakaj zlo in trpljenje. Nedojemljivost bolečine je del Božje nedojemljivosti. Če težko razumemo človeško besedo, kako težko razumemo šele Božjo Besedo. Johann Wolfgang von Goethe je zapisal: »Ljudje ne vedo, koliko časa in napora je treba, da bi se naučili brati. Za to sem potreboval osemdeset let in še ne morem reči, da mi je uspelo.« Kje torej najti smisel? Zakaj naivno verjamemo sladkobnim ponudbam zmikavtov in pozabljamo, da je brezplačni sir samo v mišelovki? Ludwig Wittgenstein (1889–1951), ki velja za enega največjih filozofov 20. stoletja, je smisel našel v krščanski veri. Glede nje je izjavil: »Ni razumljiva, ni pa nerazumljiva.« Po njegovi oceni življenje brez Boga nima namena ne cilja in je absurdno. Tudi če bi živeli večno, bi bilo življenje brez smisla absurdno. Kdor odpre srce Božji ljubezni, je rešen. Kdo bo povrnil izgubljeni položaj Bogu? Italijanski dramatik Curzio Malaparte (1898–1957), član Komunistične partije Italije, se je po spreobrnjenju v krščanstvo spraševal, kdaj se bomo pogumno dvignili proti zlu, ki nam preti – ubogim razkosanim telesom, zapuščenim v rdečem blatu nekega bojišča. Če svet trpi, trpi zaradi našega greha, ker si ne upamo braniti pravice in dobrote in se bojimo biti resnični kristjani, saj smo ob nedeljah kristjani, v ponedeljek pa ateisti.
Človek nujno postavlja vprašanja. To je njegova posebnost. Najpogostejše vprašanje je, zakaj Bog dopušča zlo. Hudičeva eruptivna ukana je, da se Boga bojimo bolj kot hudiča in mu pripisujemo Auschwitz, Dachau, Jasenovac, Nagasaki, Hirošimo, Srebrenico … Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je menil, da je dobro, da ne obstaja samo dobro, ampak tudi zlo, kajti brez zla ne bi bila dana možnost za svobodno izbiro. Ko so Alberta Einsteina vprašali, ali je možno, da bo enkrat vse tudi znanstveno dokazano, je odgovoril: »Da, verjamem, vendar to ne bo imelo nikakršnega smisla.« Nato je nadaljeval: »Če želite Beethovnovo Peto simfonijo izraziti z matematično krivuljo, ki prikazuje pritisk zraka na poslušalčeve bobenčke v ušesih, je to možno, vendar to ne bi bila več Beethovnova Peta simfonija.« Enako velja za vprašanje zla in trpljenja. Znanost ne daje odgovorov na končna vprašanja, kdo sem, zakaj živim, zakaj trpim in kam grem. Tako kot ne moremo znanstveno dokazati ljubezni, lepote, iskrenosti, vere …, znanstveno ne moremo dokazati, zakaj zlo in trpljenje. Nedojemljivost bolečine je del Božje nedojemljivosti. Če težko razumemo človeško besedo, kako težko razumemo šele Božjo Besedo. Johann Wolfgang von Goethe je zapisal: »Ljudje ne vedo, koliko časa in napora je treba, da bi se naučili brati. Za to sem potreboval osemdeset let in še ne morem reči, da mi je uspelo.« Kje torej najti smisel? Zakaj naivno verjamemo sladkobnim ponudbam zmikavtov in pozabljamo, da je brezplačni sir samo v mišelovki? Ludwig Wittgenstein (1889–1951), ki velja za enega največjih filozofov 20. stoletja, je smisel našel v krščanski veri. Glede nje je izjavil: »Ni razumljiva, ni pa nerazumljiva.« Po njegovi oceni življenje brez Boga nima namena ne cilja in je absurdno. Tudi če bi živeli večno, bi bilo življenje brez smisla absurdno. Kdor odpre srce Božji ljubezni, je rešen. Kdo bo povrnil izgubljeni položaj Bogu? Italijanski dramatik Curzio Malaparte (1898–1957), član Komunistične partije Italije, se je po spreobrnjenju v krščanstvo spraševal, kdaj se bomo pogumno dvignili proti zlu, ki nam preti – ubogim razkosanim telesom, zapuščenim v rdečem blatu nekega bojišča. Če svet trpi, trpi zaradi našega greha, ker si ne upamo braniti pravice in dobrote in se bojimo biti resnični kristjani, saj smo ob nedeljah kristjani, v ponedeljek pa ateisti.
Zanimivo, kolikokrat slišimo prav ta stavek: »Kaj bodo pa ljudje rekli?« Kot da vse, kar delamo samo zaradi drugih, da bodo zadovoljni, da nas bodo pustili pri miru, da bodo o nas rekli samo kaj dobrega, če že bodo kaj rekli. V resnici pa ljudje o drugih ljudeh govorijo zelo veliko. Pravzaprav veliko raje govorijo o drugih kot o sebi. Govorijo tudi najrazličnejše stvari. Take, ki ustrezajo resnici, take, ki so zelo blizu resnice, pa tudi take, ki so zelo, zelo daleč stran od resnice. Kdor je pameten, bo z veliko previdnostjo sprejemal vse, kar sliši o drugih. S tem, kar sliši, bo tudi previdno ravnal. Najhuje je takrat, ko se različne »novice«, ki ne ustrezajo resnici, kot blisk širijo naokrog in po poti še rastejo in postajajo vedno večje in večje. Ljudje se o tem pogovarjajo, uživajo, pri tem pa jim ni treba prav nič premišljevati o sebi, o svojih odzivih, o tem, kako sploh znamo ravnati z resnico. Tako začenjamo že čisto majhne otroke navajati na to, da jim zelo veliko pomeni, kaj bodo ljudje rekli o njih. Namesto da bi jih vzgajali v samostojne ljudi, ki znajo misliti s svojo glavo, ki znajo biti to, kar so, ki znajo biti na to svojo enkratnost tudi ponosni in kaj vložiti vase, v razvoj in rast svoje osebnosti, jih že kot majhne navajamo, da se morajo ravnati po drugih. Samo da niso drugačni. Taki ljudje največkrat tudi niso zadovoljni s seboj, ker drugim ljudem vedno kaj ni po volji. Vse to se potem pri človeku vleče do pozne starosti, pravzaprav do konca, do smrti. Prav zabavala sem se, ko sem poslušala o zelo stari gospe, ki je morala na majhno operacijo kožne spremembe na nosu. Pravzaprav ni bilo nič posebnega, le za nekaj dni so ji drobno brazgotino prekrili z obližem. Ko jo je hčerka pripeljala domov, pred blok, je bila njena glavna skrb: »Kaj bodo pa ljudje rekli, ko me bodo videli?« To jo je najbolj skrbelo. Ne to, kako se bo ranica celila. In potem je z velikim olajšanjem ugotavljala: »Hvala Bogu, da me nihče ni videl.«
Zanimivo, kolikokrat slišimo prav ta stavek: »Kaj bodo pa ljudje rekli?« Kot da vse, kar delamo samo zaradi drugih, da bodo zadovoljni, da nas bodo pustili pri miru, da bodo o nas rekli samo kaj dobrega, če že bodo kaj rekli. V resnici pa ljudje o drugih ljudeh govorijo zelo veliko. Pravzaprav veliko raje govorijo o drugih kot o sebi. Govorijo tudi najrazličnejše stvari. Take, ki ustrezajo resnici, take, ki so zelo blizu resnice, pa tudi take, ki so zelo, zelo daleč stran od resnice. Kdor je pameten, bo z veliko previdnostjo sprejemal vse, kar sliši o drugih. S tem, kar sliši, bo tudi previdno ravnal. Najhuje je takrat, ko se različne »novice«, ki ne ustrezajo resnici, kot blisk širijo naokrog in po poti še rastejo in postajajo vedno večje in večje. Ljudje se o tem pogovarjajo, uživajo, pri tem pa jim ni treba prav nič premišljevati o sebi, o svojih odzivih, o tem, kako sploh znamo ravnati z resnico. Tako začenjamo že čisto majhne otroke navajati na to, da jim zelo veliko pomeni, kaj bodo ljudje rekli o njih. Namesto da bi jih vzgajali v samostojne ljudi, ki znajo misliti s svojo glavo, ki znajo biti to, kar so, ki znajo biti na to svojo enkratnost tudi ponosni in kaj vložiti vase, v razvoj in rast svoje osebnosti, jih že kot majhne navajamo, da se morajo ravnati po drugih. Samo da niso drugačni. Taki ljudje največkrat tudi niso zadovoljni s seboj, ker drugim ljudem vedno kaj ni po volji. Vse to se potem pri človeku vleče do pozne starosti, pravzaprav do konca, do smrti. Prav zabavala sem se, ko sem poslušala o zelo stari gospe, ki je morala na majhno operacijo kožne spremembe na nosu. Pravzaprav ni bilo nič posebnega, le za nekaj dni so ji drobno brazgotino prekrili z obližem. Ko jo je hčerka pripeljala domov, pred blok, je bila njena glavna skrb: »Kaj bodo pa ljudje rekli, ko me bodo videli?« To jo je najbolj skrbelo. Ne to, kako se bo ranica celila. In potem je z velikim olajšanjem ugotavljala: »Hvala Bogu, da me nihče ni videl.«
V Parizu potekajo olimpijske igre. Kako uspeva športnikom po vzoru antičnih iger graditi zaupanje in širiti mir? Od 26. julija do 8. septembra bodo v Parizu potekale olimpijske igre. Po resoluciji OZN naj bi bil teden pred igrami in po njih čas miru po vzoru olimpijskega premirja iz antike. Ali so v tem z vojno prepletenem času olimpijske igre še spodbuda za ustavitev vojaških spopadov? O tem, kako športnikom uspeva graditi mostove zaupanja in sodelovanja ter širiti mir med ljudmi, pa bomo v oddaji govorili tudi z gostoma, Mio Krampl in Anžetom Štremfljem. Od velikega šmarna do malega pa po običaju naših prednikov romamo tudi v Marijino božjepotno svetišče na Brezje. V avgustu papež vabi k molitvi za politične voditelje, da bi bili v službi ljudstva. Ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov bomo prek znanstvene monografije Pragovi nasilja predstavili kritične plati vojne med letoma 1941 in ’43 na Dolenjskem in v Beli krajini.
V Parizu potekajo olimpijske igre. Kako uspeva športnikom po vzoru antičnih iger graditi zaupanje in širiti mir? Od 26. julija do 8. septembra bodo v Parizu potekale olimpijske igre. Po resoluciji OZN naj bi bil teden pred igrami in po njih čas miru po vzoru olimpijskega premirja iz antike. Ali so v tem z vojno prepletenem času olimpijske igre še spodbuda za ustavitev vojaških spopadov? O tem, kako športnikom uspeva graditi mostove zaupanja in sodelovanja ter širiti mir med ljudmi, pa bomo v oddaji govorili tudi z gostoma, Mio Krampl in Anžetom Štremfljem. Od velikega šmarna do malega pa po običaju naših prednikov romamo tudi v Marijino božjepotno svetišče na Brezje. V avgustu papež vabi k molitvi za politične voditelje, da bi bili v službi ljudstva. Ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov bomo prek znanstvene monografije Pragovi nasilja predstavili kritične plati vojne med letoma 1941 in ’43 na Dolenjskem in v Beli krajini.
Letos je izšla znanstvena monografija, ki sta jo izdala Študijski center za narodno spravo in Škofija Novo mesto. Odstira podobo dogajanja na Dolenjskem in v Beli krajini v letih 1941–1943.
Letos je izšla znanstvena monografija, ki sta jo izdala Študijski center za narodno spravo in Škofija Novo mesto. Odstira podobo dogajanja na Dolenjskem in v Beli krajini v letih 1941–1943.
Papež Frančišek spodbuja v avgustu k molitvi za politične voditelje, da bi bili v službi ljudstva.
Papež Frančišek spodbuja v avgustu k molitvi za politične voditelje, da bi bili v službi ljudstva.
V romarskem središču na Brezjah je izšla prenovljena izdaja pričevanj Po Mariji podarjene milosti. Knjiga priča, da Marija še danes nagovarja romarje, ki jo v avgustu ob njenih praznikih častijo še množičneje kot sicer. Tudi marsikateri šolar se ji pride priporočit pred novim šolskim letom.
V romarskem središču na Brezjah je izšla prenovljena izdaja pričevanj Po Mariji podarjene milosti. Knjiga priča, da Marija še danes nagovarja romarje, ki jo v avgustu ob njenih praznikih častijo še množičneje kot sicer. Tudi marsikateri šolar se ji pride priporočit pred novim šolskim letom.
Olimpijskega premirja letos ni. Kljub vodilo iger v Parizu »hitreje, višje in močneje« pa so športniki gradili mostove in prijateljstva. O tem in zahtevnosti vrhunskega športa smo se pogovarjali z olimpijsko športno plezalko Mio Krampl in njenim trenerjem Anžetom Štremfljem.
Olimpijskega premirja letos ni. Kljub vodilo iger v Parizu »hitreje, višje in močneje« pa so športniki gradili mostove in prijateljstva. O tem in zahtevnosti vrhunskega športa smo se pogovarjali z olimpijsko športno plezalko Mio Krampl in njenim trenerjem Anžetom Štremfljem.
Na Olimpijskih igrah v Parizu je bila športnikom zagotovljena duhovna podpora: v večverskem središču so bili na voljo za pogovor in duhovno oskrbo predstavniki vseh petih glavnih svetovnih religij.
Na Olimpijskih igrah v Parizu je bila športnikom zagotovljena duhovna podpora: v večverskem središču so bili na voljo za pogovor in duhovno oskrbo predstavniki vseh petih glavnih svetovnih religij.
Izvor olimpijskih iger v stari Grčiji sega v stoletja pred Kristusom. Za stare Grke so bile športne igre poklon bogovom in možnost priboriti čast svojemu mestu. V ospredju so bile vrednote, in sicer poštenost, preseganje samega sebe in prijateljstvo. Olimpijski duh živi še dandanes, žal pa to ne velja za olimpijsko premirje.
Izvor olimpijskih iger v stari Grčiji sega v stoletja pred Kristusom. Za stare Grke so bile športne igre poklon bogovom in možnost priboriti čast svojemu mestu. V ospredju so bile vrednote, in sicer poštenost, preseganje samega sebe in prijateljstvo. Olimpijski duh živi še dandanes, žal pa to ne velja za olimpijsko premirje.
Nedeljsko bogoslužje iz Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah.
Nedeljsko bogoslužje iz Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah.
Keur Moussa ali v prevodu Hiša Mojzesa stoji v bližini mesta Dakar v afriškem Senegalu. Leta 1963 jo je ustanovilo devet francoskih menihov iz Solesmesa, z namenom, da bi kristjanom v pretežno muslimanski državi omogočili versko življenje v polnosti; da bi z njimi – benediktinci, sodelovali pri molitvi in delu, nekristjanom pa približali način njihovega življenja. Liturgija je privzdignjena in ozaljšana z glasbo – ta pomeni nekakšen preplet francoskega in afriškega duhovnega izročila. Francoski in senegalski menihi, ki skupaj živijo v samostanu, so ustvarili poseben tip glasbe – preplet francoskih melodij, gregorijanskega korala, z afriškimi tradicionalnimi instrumenti, ki jo boste lahko slišali tudi v tokratni oddaji.
Keur Moussa ali v prevodu Hiša Mojzesa stoji v bližini mesta Dakar v afriškem Senegalu. Leta 1963 jo je ustanovilo devet francoskih menihov iz Solesmesa, z namenom, da bi kristjanom v pretežno muslimanski državi omogočili versko življenje v polnosti; da bi z njimi – benediktinci, sodelovali pri molitvi in delu, nekristjanom pa približali način njihovega življenja. Liturgija je privzdignjena in ozaljšana z glasbo – ta pomeni nekakšen preplet francoskega in afriškega duhovnega izročila. Francoski in senegalski menihi, ki skupaj živijo v samostanu, so ustvarili poseben tip glasbe – preplet francoskih melodij, gregorijanskega korala, z afriškimi tradicionalnimi instrumenti, ki jo boste lahko slišali tudi v tokratni oddaji.
Iz stolne cerkve Svetega Danijela v Celju neposredno prenašamo nedeljsko sveto mašo. Mašuje celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž, somašujeta pa opat Marjan Jezernik in domači župnik Tadej Lenasi. Pri maši sodeluje zbor družin pod vodstvom Lidije in Mateja Prepadnika. Orgelska spremljava Metoda Kink.
Iz stolne cerkve Svetega Danijela v Celju neposredno prenašamo nedeljsko sveto mašo. Mašuje celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž, somašujeta pa opat Marjan Jezernik in domači župnik Tadej Lenasi. Pri maši sodeluje zbor družin pod vodstvom Lidije in Mateja Prepadnika. Orgelska spremljava Metoda Kink.
Hvaležnost je globoko prepletena tudi z vero. O tej temi smo govorili s katoliškim duhovnikom Juretom Sojčem, ki je vodja odbora za mlade pri mariborski nadškofiji ter Urbanom Hajncem, ki po končani Škofijski gimnaziji v Mariboru, stopa na pot duhovniškega poklica. Vabljeni k poslušanju.
Hvaležnost je globoko prepletena tudi z vero. O tej temi smo govorili s katoliškim duhovnikom Juretom Sojčem, ki je vodja odbora za mlade pri mariborski nadškofiji ter Urbanom Hajncem, ki po končani Škofijski gimnaziji v Mariboru, stopa na pot duhovniškega poklica. Vabljeni k poslušanju.
Po neki maši se je pred cerkvijo k svoji ženi obrnil mož in ji, malo v šali, malo pa tudi zares, vpričo mene rekel: »No, si slišala, kaj smo danes pri maši brali v drugem berilu? Jasno piše, da me moraš ubogati.« Seveda gospa ni ostala dolžna svojemu možu in je rekla, da je zelo slabo poslušal, ker apostol Pavel ni zapisal, da mora žena ubogati moža, ampak naj mu bo podrejena. A zanj je bilo to tako ali tako eno in isto, predvsem pa je bil srečen, da je lahko svojo ženo dražil s tem, da v Svetem pismu piše, da mu mora biti podrejena. Tako se zgodi, ko želim vodo speljati na svoj mlin, pa naj bo, da v šali ali pa čisto zares uporabimo, če ne kar zlorabimo svetopisemske besede v svoj prid. Drži, da je apostol Pavel v Pismu Efežanom zapisal: »Žene naj bodo podrejene svojim možem,« in to podkrepil še s paralelizmom: »Kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem.« Vse lepo in prav. Problem pa nastane, če ostanemo samo pri teh vrsticah, preostale, ki sledijo, pa prezremo, preprosto zato, da bi s tem utemeljevali nadrejen položaj moškega ali pa vsaj na ta račun zbijali neslane šale. Seveda tisti, ki to počne, očitno in verjetno tudi namerno spregleda, kaj apostol Pavel nadalje piše glede moža. Možem namreč naroča: »Ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe.« Se pravi, da če mož zares ljubi svojo ženo, je potem pripravljen zanjo zastaviti vse – sebe vsega. Kristus je namreč dal svoje življenje, pustil je, da so ga križali, šel je do konca. Če je to tako, potem je jasno, kaj apostol Pavel pričakuje od moža, kakšen naj bo do svoje žene – da gre do konca. V tej perspektivi je prej omenjena podrejenost žene možu pravzaprav nekaj malenkostnega v primerjavi s tem, kakršno držo naj bi dejansko imel mož do svoje žene. Da pa bi Pavel pokazal na bistvo odnosa med možem in ženo, navaja odlomek iz stvarjenja: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo.« Bosta eno. Tu ni vprašanje, kdo je nadrejen in kdo podrejen. Bistveno je – biti eno. Živeti in graditi odnos v iskanju drugega in si postajati vse bliže in bliže. Mogoče zveni kot misija nemogoče in morda prav zato Pavel pravi: »Ta skrivnost je velika.« Drži: je velika, ni pa nemogoča. Ne da se je živeti v nekem idealizmu, ampak realizmu vsakdana, v katerem pa ne želim konstantno uveljavljati svojega prav in ne iščem sebe, ampak drugega. Ko ne pričakujem, kaj boš ti naredil ali naredila zame, ampak se vprašam, kaj lahko jaz naredim zate. V podarjajoči se ljubezni. Kakor tudi Kristus ljubi Cerkev in je dal zanjo sam sebe.
Po neki maši se je pred cerkvijo k svoji ženi obrnil mož in ji, malo v šali, malo pa tudi zares, vpričo mene rekel: »No, si slišala, kaj smo danes pri maši brali v drugem berilu? Jasno piše, da me moraš ubogati.« Seveda gospa ni ostala dolžna svojemu možu in je rekla, da je zelo slabo poslušal, ker apostol Pavel ni zapisal, da mora žena ubogati moža, ampak naj mu bo podrejena. A zanj je bilo to tako ali tako eno in isto, predvsem pa je bil srečen, da je lahko svojo ženo dražil s tem, da v Svetem pismu piše, da mu mora biti podrejena. Tako se zgodi, ko želim vodo speljati na svoj mlin, pa naj bo, da v šali ali pa čisto zares uporabimo, če ne kar zlorabimo svetopisemske besede v svoj prid. Drži, da je apostol Pavel v Pismu Efežanom zapisal: »Žene naj bodo podrejene svojim možem,« in to podkrepil še s paralelizmom: »Kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem.« Vse lepo in prav. Problem pa nastane, če ostanemo samo pri teh vrsticah, preostale, ki sledijo, pa prezremo, preprosto zato, da bi s tem utemeljevali nadrejen položaj moškega ali pa vsaj na ta račun zbijali neslane šale. Seveda tisti, ki to počne, očitno in verjetno tudi namerno spregleda, kaj apostol Pavel nadalje piše glede moža. Možem namreč naroča: »Ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe.« Se pravi, da če mož zares ljubi svojo ženo, je potem pripravljen zanjo zastaviti vse – sebe vsega. Kristus je namreč dal svoje življenje, pustil je, da so ga križali, šel je do konca. Če je to tako, potem je jasno, kaj apostol Pavel pričakuje od moža, kakšen naj bo do svoje žene – da gre do konca. V tej perspektivi je prej omenjena podrejenost žene možu pravzaprav nekaj malenkostnega v primerjavi s tem, kakršno držo naj bi dejansko imel mož do svoje žene. Da pa bi Pavel pokazal na bistvo odnosa med možem in ženo, navaja odlomek iz stvarjenja: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo.« Bosta eno. Tu ni vprašanje, kdo je nadrejen in kdo podrejen. Bistveno je – biti eno. Živeti in graditi odnos v iskanju drugega in si postajati vse bliže in bliže. Mogoče zveni kot misija nemogoče in morda prav zato Pavel pravi: »Ta skrivnost je velika.« Drži: je velika, ni pa nemogoča. Ne da se je živeti v nekem idealizmu, ampak realizmu vsakdana, v katerem pa ne želim konstantno uveljavljati svojega prav in ne iščem sebe, ampak drugega. Ko ne pričakujem, kaj boš ti naredil ali naredila zame, ampak se vprašam, kaj lahko jaz naredim zate. V podarjajoči se ljubezni. Kakor tudi Kristus ljubi Cerkev in je dal zanjo sam sebe.
Revna vdova iz vasi v Bengalu, vzhodni Indiji, ni imela niti dovolj denarja, da bi sinu plačala avtobus do šole. Tako je moral fantič ob začetku pouka povsem sam skoraj uro dolgo hoditi po gozdu do šolske stavbe. Da bi ga opogumila, mu je mama dejala: »Ne boj se gozda, sin moj. Prosi boga Krišno, da gre s tabo. On bo uslišal tvoje molitve in prošnje.« Fant je prisluhnil materinemu nasvetu, molil k hinduističnemu bogu in res se je Krišna prikazal in od tistega dne je fanta zvesto spremljal na njegovi poti v šolo. Ob učiteljevem rojstnem dnevu je bila navada, da mu učenci poklonijo majhno darilo. Ko se je ta dan približeval, je fant prosil mamo za nekaj denarja, da bi lahko kupil rojstnodnevno darilo. Mati mu je odgovorila: »Prav nobenega denarja nimamo, sin. Prosi svojega brata Krišno, da ti priskrbi darilo.« Naslednjega dne je fant svojo težavo zaupal Krišni, ki mu je priskrbel steklenico mleka. To je fant ponosno prinesel v šolo in jo izročil učitelju. Ampak darila drugih otrok so bila večja in fantovega darila skoraj ni opazil. Čez čas je le vprašal fanta: »Kje si dobil to steklenico mleka?« »Krišna, bog gozda, mi jo je dal.« Učitelj in sošolci so se vsi naenkrat zakrohotali. »V gozdu vendar ni bogov, to je le vraževerje,« je končno pojasnil učitelj. »Ampak če tvoj Krišna obstaja, pojdimo v gozd in si ga oglejmo.« Ves razred se je odpravil v gozd. Fant je začel klicati Krišno, ampak ta se ni pojavil od nikoder. »Brat Krišna, moj učitelj te želi videti. Prosim, pokaži se!« V tistem trenutku se je končno oglasil močan glas, k je odmeval po gozdu in po kraju, da ga je lahko vsak slišal: »Ne morem se pokazati. On niti ne verjame, da obstajam!« Ob tej zgodbi bi lahko marsikdo le zamahnil z roko in pomiloval vraževerno miselnost otroka in njegove matere. Vendar ima lahko zgodba tudi za današnji dan pomembno lekcijo. Opozarja nas lahko na cinično in vzvišeno miselnost, da je resnično le tisto, kar lahko primemo ali dokažemo. Vse, kar je več od tega, se razume kot vraževerno, varljivo, celo slaboumno. Ampak pogosto nas v življenju ’nese’ prav pomanjkanje vere. Pa ne nujno religiozne vere, ampak tudi vere vase, vere v dobro v drugih, vere kot zaupanja, vere kot vizije, kot dopuščanja možnosti, da je nekaj, kar presega našo trenutno sposobnost razumevanja sveta. Če ne verjamemo, da je nekaj sploh mogoče, se za to ne bomo trudili. Pustimo se danes presenetiti in dopustiti, da v naš gotovi svet vstopi tudi kaj presenetljivega, nepričakovanega.
Revna vdova iz vasi v Bengalu, vzhodni Indiji, ni imela niti dovolj denarja, da bi sinu plačala avtobus do šole. Tako je moral fantič ob začetku pouka povsem sam skoraj uro dolgo hoditi po gozdu do šolske stavbe. Da bi ga opogumila, mu je mama dejala: »Ne boj se gozda, sin moj. Prosi boga Krišno, da gre s tabo. On bo uslišal tvoje molitve in prošnje.« Fant je prisluhnil materinemu nasvetu, molil k hinduističnemu bogu in res se je Krišna prikazal in od tistega dne je fanta zvesto spremljal na njegovi poti v šolo. Ob učiteljevem rojstnem dnevu je bila navada, da mu učenci poklonijo majhno darilo. Ko se je ta dan približeval, je fant prosil mamo za nekaj denarja, da bi lahko kupil rojstnodnevno darilo. Mati mu je odgovorila: »Prav nobenega denarja nimamo, sin. Prosi svojega brata Krišno, da ti priskrbi darilo.« Naslednjega dne je fant svojo težavo zaupal Krišni, ki mu je priskrbel steklenico mleka. To je fant ponosno prinesel v šolo in jo izročil učitelju. Ampak darila drugih otrok so bila večja in fantovega darila skoraj ni opazil. Čez čas je le vprašal fanta: »Kje si dobil to steklenico mleka?« »Krišna, bog gozda, mi jo je dal.« Učitelj in sošolci so se vsi naenkrat zakrohotali. »V gozdu vendar ni bogov, to je le vraževerje,« je končno pojasnil učitelj. »Ampak če tvoj Krišna obstaja, pojdimo v gozd in si ga oglejmo.« Ves razred se je odpravil v gozd. Fant je začel klicati Krišno, ampak ta se ni pojavil od nikoder. »Brat Krišna, moj učitelj te želi videti. Prosim, pokaži se!« V tistem trenutku se je končno oglasil močan glas, k je odmeval po gozdu in po kraju, da ga je lahko vsak slišal: »Ne morem se pokazati. On niti ne verjame, da obstajam!« Ob tej zgodbi bi lahko marsikdo le zamahnil z roko in pomiloval vraževerno miselnost otroka in njegove matere. Vendar ima lahko zgodba tudi za današnji dan pomembno lekcijo. Opozarja nas lahko na cinično in vzvišeno miselnost, da je resnično le tisto, kar lahko primemo ali dokažemo. Vse, kar je več od tega, se razume kot vraževerno, varljivo, celo slaboumno. Ampak pogosto nas v življenju ’nese’ prav pomanjkanje vere. Pa ne nujno religiozne vere, ampak tudi vere vase, vere v dobro v drugih, vere kot zaupanja, vere kot vizije, kot dopuščanja možnosti, da je nekaj, kar presega našo trenutno sposobnost razumevanja sveta. Če ne verjamemo, da je nekaj sploh mogoče, se za to ne bomo trudili. Pustimo se danes presenetiti in dopustiti, da v naš gotovi svet vstopi tudi kaj presenetljivega, nepričakovanega.
Ponavljamo razmišljanja biblicista, akademika dr. Jožeta Krašovca o Mojzesu. Kdo je bil ta človek, ki je svoje ljudstvo izpeljal iz Egipta in ga povedel v obljubljeno deželo?
Ponavljamo razmišljanja biblicista, akademika dr. Jožeta Krašovca o Mojzesu. Kdo je bil ta človek, ki je svoje ljudstvo izpeljal iz Egipta in ga povedel v obljubljeno deželo?
V Evangeličanski cerkveni občini Puconci so se na pobudo tam delujoče duhovnice Katje Ajdnik že pred leti odločili, da skušajo zbrati čim več pisne verske kulturne dediščine, ki jo vernice in verniki hranijo v svojih domovih. Gre za izdaje Kuzmičevega Nouvoga zakona, dela drugih evangeličanskih avtorjev, pesmarice cerkvenih in mrtvečih pesmi v prekmurščini, slovesna potrdila za krst in konfirmacijo … Zbrano gradivo je zdaj na ogled na začasni razstavi v Spominskem domu Štefana Kuzmiča v Puconcih, razstavo pa bodo prej ali slej preoblikovali v stalno. O vrednosti razstave premišljujejo duhovnica Katja Ajdnik, dr. Klaudija Sedar iz zavoda Primož Trubar in direktorica razvojnega zavoda občine Puconci Ksenija Flegar.
V Evangeličanski cerkveni občini Puconci so se na pobudo tam delujoče duhovnice Katje Ajdnik že pred leti odločili, da skušajo zbrati čim več pisne verske kulturne dediščine, ki jo vernice in verniki hranijo v svojih domovih. Gre za izdaje Kuzmičevega Nouvoga zakona, dela drugih evangeličanskih avtorjev, pesmarice cerkvenih in mrtvečih pesmi v prekmurščini, slovesna potrdila za krst in konfirmacijo … Zbrano gradivo je zdaj na ogled na začasni razstavi v Spominskem domu Štefana Kuzmiča v Puconcih, razstavo pa bodo prej ali slej preoblikovali v stalno. O vrednosti razstave premišljujejo duhovnica Katja Ajdnik, dr. Klaudija Sedar iz zavoda Primož Trubar in direktorica razvojnega zavoda občine Puconci Ksenija Flegar.
Najboljša vprašanja postavljajo otroci. Imajo sto vprašanj in v določenem obdobju odraščanja te lahko z novim vprašanjem prehitijo, še preden odgovoriš na že postavljeno. Pravijo, da je pogosto večja modrost postaviti pravo vprašanje v pravem trenutku kot pa modro odgovoriti. Ko sem prvič brala evangeljski odlomek o dvanajstletnem Jezusu, ki je v templju postavljal vprašanja učiteljem Postave, sem bila rahlo zmedena, saj sem iz svoje šole bila navajena, da vprašanja postavljajo učitelji, učenci pa nanje le odgovarjajo. Šele veliko pozneje sem razumela, da je Božja modrost zacvetela prav v Jezusovih vprašanjih. Vprašanja, zlasti če so neprijetna, nas spravijo v zadrego in v nas vzbudijo občutke, ki nas zmedejo, nanje pa se odzovemo različno. Ali se razjezimo, se nasmejimo ali pa preprosto zamahnemo z roko in gremo naprej. Velikokrat pa tisto vprašanje, ki zbode naše srce in se zakoplje v središče naše duše, ne da miru. Koplje in išče in odkriva, kaj je tisto, kar je odgovor našega življenja na to, kar smo bili vprašani. Med učenci pri verouku sem zelo rada imela skupine, ki so meni, katehetinji, postavljali najbolj nespametna in nora vprašanja. Najrajši sem jim odgovarjala z dodatnimi vprašanji, da so si potem sami odgovorili. Tudi Jezus je rad postavljal vprašanja svojim apostolom, prosilcem za milost ozdravljenja, grešnikom in svojim nasprotnikom. To so vprašanja za vse čase, saj še danes zarežejo v srce vsakega, ki Vanj veruje. Ne moreš odgovoriti na njih neiskreno, ker veš, da Bog vidi v srce in ne prenese laži. Eno takšnih usodnih vprašanj je prav gotovo tisto znano vprašanje, ki ga je postavil svojim učencem: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Najprej jih je vprašal, kaj drugi mislijo o njem, in na to vprašanje so prav vsi apostoli znali odgovor! Kar prehitevali so drug drugega, da bi mu povedali, kako ga imajo za preroka, za Janeza Krstnika, za Božjega poslanca … Ko pa jim je Jezus zastavil to znano drugo vprašanje – Kaj pa vi pravite, kdo sem? – je nastala velika tišina … Šele Peter se je opogumi lin odgovoril: Ti si Kristus, Sin živega Boga! Naš Odrešenik postavlja isto vprašanje tudi danes, tebi in meni: Kaj pa vi pravite, kdo sem jaz? Draga poslušalka in dragi poslušalec! Ali že poznaš odgovor?
Najboljša vprašanja postavljajo otroci. Imajo sto vprašanj in v določenem obdobju odraščanja te lahko z novim vprašanjem prehitijo, še preden odgovoriš na že postavljeno. Pravijo, da je pogosto večja modrost postaviti pravo vprašanje v pravem trenutku kot pa modro odgovoriti. Ko sem prvič brala evangeljski odlomek o dvanajstletnem Jezusu, ki je v templju postavljal vprašanja učiteljem Postave, sem bila rahlo zmedena, saj sem iz svoje šole bila navajena, da vprašanja postavljajo učitelji, učenci pa nanje le odgovarjajo. Šele veliko pozneje sem razumela, da je Božja modrost zacvetela prav v Jezusovih vprašanjih. Vprašanja, zlasti če so neprijetna, nas spravijo v zadrego in v nas vzbudijo občutke, ki nas zmedejo, nanje pa se odzovemo različno. Ali se razjezimo, se nasmejimo ali pa preprosto zamahnemo z roko in gremo naprej. Velikokrat pa tisto vprašanje, ki zbode naše srce in se zakoplje v središče naše duše, ne da miru. Koplje in išče in odkriva, kaj je tisto, kar je odgovor našega življenja na to, kar smo bili vprašani. Med učenci pri verouku sem zelo rada imela skupine, ki so meni, katehetinji, postavljali najbolj nespametna in nora vprašanja. Najrajši sem jim odgovarjala z dodatnimi vprašanji, da so si potem sami odgovorili. Tudi Jezus je rad postavljal vprašanja svojim apostolom, prosilcem za milost ozdravljenja, grešnikom in svojim nasprotnikom. To so vprašanja za vse čase, saj še danes zarežejo v srce vsakega, ki Vanj veruje. Ne moreš odgovoriti na njih neiskreno, ker veš, da Bog vidi v srce in ne prenese laži. Eno takšnih usodnih vprašanj je prav gotovo tisto znano vprašanje, ki ga je postavil svojim učencem: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Najprej jih je vprašal, kaj drugi mislijo o njem, in na to vprašanje so prav vsi apostoli znali odgovor! Kar prehitevali so drug drugega, da bi mu povedali, kako ga imajo za preroka, za Janeza Krstnika, za Božjega poslanca … Ko pa jim je Jezus zastavil to znano drugo vprašanje – Kaj pa vi pravite, kdo sem? – je nastala velika tišina … Šele Peter se je opogumi lin odgovoril: Ti si Kristus, Sin živega Boga! Naš Odrešenik postavlja isto vprašanje tudi danes, tebi in meni: Kaj pa vi pravite, kdo sem jaz? Draga poslušalka in dragi poslušalec! Ali že poznaš odgovor?
Slavni ameriški pisatelj Stephan Covey je v eni svojih knjig zapisal stavek: »Nabrusi žago!« Stavek je del zgodbe o gozdnem delavcu, ki si je v potu svojega obraza prizadeval obžagati drevje z žago, ki je bila že zdavnaj čisto topa. Ko ga je nekdo opozoril, naj si žago nabrusi, je odvrnil: »Nimam časa, da bi jo nabrusil, podreti moram še toliko dreves …« Zgodbo o žagi lahko prenesemo na svoje telo in našo duševnost. Telo in duševnost sta orodji, ki nam pomagata, da izpeljemo svoje načrte, zato ju moramo kdaj pa kdaj tudi nabrusiti. V današnji družbi, ko se moderni človek srečuje s skrhanim telesom in dušo, govorimo o izgorevanju in praznih baterijah. Zato moramo baterije napolniti z novo energijo oziroma si opomoči. A ne pozabimo: žago lahko brusimo samo toliko časa, dokler ima zobe. Skrhani se namreč hitreje polomijo kot nabrušeni. Res pa je, da pri žagi lahko zamenjamo celoten list. Tako kot žaga lahko preneha peti, nam tudi telo in duševnost – skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti, ti dve čudoviti orodji – lahko odklonita poslušnost in nas pri izpolnjevanju naših načrtov pustita na cedilu. Če želimo, da nam žaga dolgo služi, moramo z njo ravnati gospodarno in preudarno. Tako kot s svojim telesom in duševnostjo. Za človeške baterije žal ne obstaja polnilnik za hitro polnjenje. Ko naša duševnost preneha zvoniti, jo bomo težko napolnili. Kako to, da je toliko izgorelih ljudi, ki se komaj še premikajo? Da o prazni duševnosti niti ne govorim. Saj so tudi naši starši delali od jutra do večera, pa vendar jih večina ni vedela, kaj je napad panike ali sindrom izgorelosti. Kako to? V obdobju mojih staršev ni bilo pohlepne, vsemogočne reklame, ki bi jih potegnila za seboj in jih slepila, da si morajo vsako prosto minuto do vrha napolniti s plačljivo zabavo. Kmet se je pod večer ob koncu trdega dela usedel na klop pred domačijo in gledal na svoja žitna polja. Seveda so tudi moji starši poznali stiske, trpeli pomanjkanje, vendar drugačno kot danes. Če v tem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, pričakujete, da vam bom na vaše domove poslala akumulatorje za polnjenje življenjskih baterij na daljinsko upravljanje, ste se zmotili. Sami boste morali zamenjati baterijo ali jo priklopiti na akumulator. Jaz vam lahko samo prenesem priporočilo znane logoterapevtke Elisabeth Lukas, ki vsakomur, kdor teče v hrčkovem kolesu, priporoča, naj takoj izstopi in se spusti v tišino. V tišini boste spoznali, kako vam lahko uspe, da bi se hrčkovemu kolesu v prihodnje v velikem loku izognili in ostali telesno in duševno pripravljeni na izzive našega časa.
Slavni ameriški pisatelj Stephan Covey je v eni svojih knjig zapisal stavek: »Nabrusi žago!« Stavek je del zgodbe o gozdnem delavcu, ki si je v potu svojega obraza prizadeval obžagati drevje z žago, ki je bila že zdavnaj čisto topa. Ko ga je nekdo opozoril, naj si žago nabrusi, je odvrnil: »Nimam časa, da bi jo nabrusil, podreti moram še toliko dreves …« Zgodbo o žagi lahko prenesemo na svoje telo in našo duševnost. Telo in duševnost sta orodji, ki nam pomagata, da izpeljemo svoje načrte, zato ju moramo kdaj pa kdaj tudi nabrusiti. V današnji družbi, ko se moderni človek srečuje s skrhanim telesom in dušo, govorimo o izgorevanju in praznih baterijah. Zato moramo baterije napolniti z novo energijo oziroma si opomoči. A ne pozabimo: žago lahko brusimo samo toliko časa, dokler ima zobe. Skrhani se namreč hitreje polomijo kot nabrušeni. Res pa je, da pri žagi lahko zamenjamo celoten list. Tako kot žaga lahko preneha peti, nam tudi telo in duševnost – skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti, ti dve čudoviti orodji – lahko odklonita poslušnost in nas pri izpolnjevanju naših načrtov pustita na cedilu. Če želimo, da nam žaga dolgo služi, moramo z njo ravnati gospodarno in preudarno. Tako kot s svojim telesom in duševnostjo. Za človeške baterije žal ne obstaja polnilnik za hitro polnjenje. Ko naša duševnost preneha zvoniti, jo bomo težko napolnili. Kako to, da je toliko izgorelih ljudi, ki se komaj še premikajo? Da o prazni duševnosti niti ne govorim. Saj so tudi naši starši delali od jutra do večera, pa vendar jih večina ni vedela, kaj je napad panike ali sindrom izgorelosti. Kako to? V obdobju mojih staršev ni bilo pohlepne, vsemogočne reklame, ki bi jih potegnila za seboj in jih slepila, da si morajo vsako prosto minuto do vrha napolniti s plačljivo zabavo. Kmet se je pod večer ob koncu trdega dela usedel na klop pred domačijo in gledal na svoja žitna polja. Seveda so tudi moji starši poznali stiske, trpeli pomanjkanje, vendar drugačno kot danes. Če v tem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, pričakujete, da vam bom na vaše domove poslala akumulatorje za polnjenje življenjskih baterij na daljinsko upravljanje, ste se zmotili. Sami boste morali zamenjati baterijo ali jo priklopiti na akumulator. Jaz vam lahko samo prenesem priporočilo znane logoterapevtke Elisabeth Lukas, ki vsakomur, kdor teče v hrčkovem kolesu, priporoča, naj takoj izstopi in se spusti v tišino. V tišini boste spoznali, kako vam lahko uspe, da bi se hrčkovemu kolesu v prihodnje v velikem loku izognili in ostali telesno in duševno pripravljeni na izzive našega časa.
Priznam, da kot majhen otrok nisem zmogla razumeti drugačnosti. Trmasto sem se upirala, da bi se kljub vnetemu prigovarjanju in razlagam mame, na primer, igrala z otroki z Downovim sindromom. Potem sem segla po novelah Cirila Kosmača, v katerih sem odkrila literarne podobe vaških norčkov: Tantadruja, ki je zaradi maminih besed, da bo srečen šele ob smrti, želel samo umreti, ali podobo nedolžnega velikana Matica, ki je nenehno ponavljal besede sogovorcev. Ciril Kosmač me je naučil, da ti »božji otroci«, kakor jih je sam poimenoval, premorejo pristno, nepokvarjeno človeško dobroto, da so njihove duše polne intuitivnih občutenj in ljubezni do vsega in vseh, ki jih obdajajo. Tako imenovani »normalni ljudje« smo v procesu odraščanja zaradi osrediščenosti zgolj nase in zadovoljitve svojih želja, potreb in sanj ta prvinski občutek za globlje razsežnosti bivanja in harmoničnega dihanja našega kozmosa povsem izgubili. Po srečanju s Kosmačevimi literarnimi junaki sem pogled na ljudi s posebnimi potrebami povsem spremenila – začela sem jih občudovati v njihovi vdani ljubezni, predvsem pa dojela, da so to ljudje z enakimi željami, kot jih imamo vsi. To je tudi želja po biti sprejet, biti uspešen in viden v družbi … Literatura in lepota besede sta dosegli največ, kar zmore in mora umetnost - spremenili sta me na bolje. Zato je bila zame ena najlepših in najbolj v globino duše nagovarjajočih prireditev državna proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti v Cankarjevem domu konec decembra, na kateri so nastopili uporabniki Centra za usposabljanje, delo in varstvo Draga pri Igu. Z navdušenjem sem ploskala plesnim, govornim in glasbenim točkam nastopajočih ljudi s posebnimi potrebami. In ne bom pozabila njihovega srečnega nasmeha in iskric v očeh, ko smo jim po prireditvi iskreno čestitali. Toliko bolj pa me je zabolelo dejstvo, ko sem pogledovala po dvorani: nekateri so se zgroženo ozirali, drugi niso ploskali, tretji pa so po zaključku ob izhodu govorili: »Pa kaj jih mučijo in vlačijo na oder.« Ob vseh teh pripombah sem se spraševala: če teh ljudi ne moreta v vseh letih življenja spremeniti ne knjiga, ne lepa beseda, ne najbolj imenitna priložnost, da spoznajo drugačne in se z njimi družijo, le kako bodo zmogli sprejeti drugače misleče.
Priznam, da kot majhen otrok nisem zmogla razumeti drugačnosti. Trmasto sem se upirala, da bi se kljub vnetemu prigovarjanju in razlagam mame, na primer, igrala z otroki z Downovim sindromom. Potem sem segla po novelah Cirila Kosmača, v katerih sem odkrila literarne podobe vaških norčkov: Tantadruja, ki je zaradi maminih besed, da bo srečen šele ob smrti, želel samo umreti, ali podobo nedolžnega velikana Matica, ki je nenehno ponavljal besede sogovorcev. Ciril Kosmač me je naučil, da ti »božji otroci«, kakor jih je sam poimenoval, premorejo pristno, nepokvarjeno človeško dobroto, da so njihove duše polne intuitivnih občutenj in ljubezni do vsega in vseh, ki jih obdajajo. Tako imenovani »normalni ljudje« smo v procesu odraščanja zaradi osrediščenosti zgolj nase in zadovoljitve svojih želja, potreb in sanj ta prvinski občutek za globlje razsežnosti bivanja in harmoničnega dihanja našega kozmosa povsem izgubili. Po srečanju s Kosmačevimi literarnimi junaki sem pogled na ljudi s posebnimi potrebami povsem spremenila – začela sem jih občudovati v njihovi vdani ljubezni, predvsem pa dojela, da so to ljudje z enakimi željami, kot jih imamo vsi. To je tudi želja po biti sprejet, biti uspešen in viden v družbi … Literatura in lepota besede sta dosegli največ, kar zmore in mora umetnost - spremenili sta me na bolje. Zato je bila zame ena najlepših in najbolj v globino duše nagovarjajočih prireditev državna proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti v Cankarjevem domu konec decembra, na kateri so nastopili uporabniki Centra za usposabljanje, delo in varstvo Draga pri Igu. Z navdušenjem sem ploskala plesnim, govornim in glasbenim točkam nastopajočih ljudi s posebnimi potrebami. In ne bom pozabila njihovega srečnega nasmeha in iskric v očeh, ko smo jim po prireditvi iskreno čestitali. Toliko bolj pa me je zabolelo dejstvo, ko sem pogledovala po dvorani: nekateri so se zgroženo ozirali, drugi niso ploskali, tretji pa so po zaključku ob izhodu govorili: »Pa kaj jih mučijo in vlačijo na oder.« Ob vseh teh pripombah sem se spraševala: če teh ljudi ne moreta v vseh letih življenja spremeniti ne knjiga, ne lepa beseda, ne najbolj imenitna priložnost, da spoznajo drugačne in se z njimi družijo, le kako bodo zmogli sprejeti drugače misleče.