Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Cederame so predstavitve albumskih novosti s planetov Pop in Rock. Se pa pogosto dogaja, da je potrebno za dosledno analizo zvočnega položaja skočiti s prvega na drugega in nato spet z drugega na prvega. Zaradi avtorskih pravic je oddaja na voljo 7 dni po prvem predvajanju.
Sprva je bil obetaven raper. A je Post Malone že s svojimi začetnimi velikimi uspehi trapovski hiphop nepoboljšljivo krivil proti trappopevkarstvu. Hiphop sfera se je ob tem posmehovala, Malone pa je brezsramno posnel smetano, to pomeni, da si je izdatno okrepil svoj bančni račun. Potem se je glasbenik, rojen v New Yorku ter odrasel v Kaliforniji in Teksasu, začel spogledovati s folkom, americano in kantrirokom. Hiphop sfera si je oddahnila, medtem ko je Nashville nepredvidljivega slogovnega avanturista bratsko sprejel. Malonov šesti album je brez ovinkarjenj – že tretji iz njegove avtorske serije – pristal na vrhu ameriške lestvice. Na tem sodelujejo tudi izbranci iz kantrijevske elite. Ta pa vse raje privoljuje v kompromise, ki v teksturi songovskih uspešnic pomenijo manjši delež klasičnega, izvornega kantrija in več pop melodike. Ker Post Malone, mojster za stilistične presečne množice, to še kako dobro ve, je tudi to jesen razglašen za zmagovalca.
Londonska powerpopevkarica je za šesti album prihranila vse najboljše. In pri tem ostala do skrajnosti iskrena! Brat naposled potrjuje ne le pevkino avtorsko nadarjenost, pač pa tudi razumevanje socio-inženirke ter še vedno veliko igrivost in senzibilnost umetnice. Za nameček se šele zdaj, po petnajstih letih vztrajanja (in ne vedno samo bleščečih vzponov), potrjuje, da je bila ravno Charlie XCX ključna pionirka pri utrjevanju nabritega, sem ter tja kar histeričnega electro-pop fevda. Album Brat je trinajst tednov po izidu kulturološki in marketinški fenomen. Ne nazadnje gre za vrhunec dolge, premišljene in inovativne pop-artistične zgodbe. Brat je skrajno ženstven, a tehnično še veliko bolj krik, izvit iz dekliške tesnobe. Ob multitonah informacijskega balasta končno nekaj smiselnega, in to v več nadstropjih. Naposled. Novi primerki Charli XCX so res odlični.
Res, vrnil se je, čeprav že 35 let ni šel stran. Lenny Kravitz, univerzalno priljubljeni newyorški roker, jih ima zdaj 60. Ob nedavnem rojstnem dnevu si je podaril 12. album. Na njem je Kravitz pač klasični Kravitz, zdaj testosteronski roker, zdaj dopaminski izvajalec funkovskih šlagerjev. Zato nas v 2024. bolj kot kar koli drugega zanima, zakaj je morda zadnji simbol seksa s kitaro, simbol klasičnega kova, se ve, še vedno tako zelo priljubljen. Cederama poleg visokoproteinskega izvlečka z albuma Blue Electric Light ponuja več kot le par odgovorov na to ključno vprašanje.
Navihana, a ne več preveč čustvena in neučakana. Odločno bolj zrela Billie Eilish je tokrat izjemno zbrana. Zato lahko ponudi pop z odliko. Tretji album še nedavno najstniške pop senzacije ne zveni nič kaj ameriško. Čeravno je peščica songov na njem ukrojenih precej standardno, delo Hit Me Hard & Soft ponuja le blede sledi tistega, kar Taylor Swift ohranja tako zelo priljubljeno. Nakazuje se veliko več sorodnosti z zadnjima dvema albumoma Harryja Stylesa, še zlasti v produkcijskem pogledu. Skriti uspešnici vsebujeta celo disco flirt, a ta z banalnostmi Due Lipe nima nobenih povezav. Song ali pa kar dva imata zaključno pentljo zavezano v slogu futurističnih izvajalcev hip hopa, kot sta Travis Scott in Metro Boomin, pogojno tudi soulovski glasbenik The Weeknd. Toda sklepna misel je v resnici ta: Billie Eilish nas na albumu Hit Me Soft and Hard zdaj nežneje, zdaj bolj robato drami in hkrati ves čas preseneča v podaljšku uspešnice, balade What Was I Made For?, ki jo je 22-letna devetkratna gremijevka lani namenila koncu ikonske filmske uspešnice Barbie.
Jordan Rakei je že močno uveljavljeno glasno ime. Avstralec, ki deluje v Angliji, v Cederami nastopa prvič, čeprav njegovo zbirko zdaj že petih izvrstnih albumov krasita očarljiva slogovna širokopasovnost in produkcijska dovršenost. Morda je avtorjev izraz ostajal na robu vrelišča neo- ali alter-popa zaradi sanjavega glasu, ki bolj kot mičnemu in razgretemu soulu pristoji folk-popu, v Rakeievem primeru delno celo ob spremljavi chill-popa ali trip hopa. Jordan Rakei se je tokrat podvizal tudi kot vokalni interpret. Tako delo The Loop ponuja sijajen prehod med senzibilnim, a še vedno rokerskim Ircem Hozierjem in retrosoulovsko poetiko Michaela Kiwanuke.
Londonska kantavtorica je zaslovela z nežnimi, raje bolj akustičnimi songi. Lucy Rose je še zlasti znana po romantičnih urbanih prizorih, navdih za njeno liriko so poti po mestu in postanki v očarljivih parkih. Pevka, ki se spremlja s kitaro, je na odru le redko sama, pri tem jo spremljevalna zasedba iz folk ali folk pop okolja praviloma pospremi le do plahega folk rok izraza. Zato toliko bolj preseneča slogovni obrat Lucy Rose, ki zaznamuje njen šesti album. Z materinstvom je avtoričina poezija še veliko bolj suverena in realna. To pa lepo poudari klavirsko voden pop, ki ima po novem tudi precej občasnih džezovskih prvin. Lucy Rose zaradi producenta Kwebsa (sodelavca neosoularja Samphe in pred kratkim še poeta in raperja Loyla Carnerja) na tem čudovitem albumu zveni radoživo, sočno, a tudi, čeprav redko melanholično, skorajda kot simbolna vmesnica med Norah Jones in Brittany Howard.
Vsaka albumska predstava kreativne newyorške rockovske popevkarice vsebuje izrazite kontraste, naklone, zdaj besne, morbidne ali distorzične, zdaj romantične in mehkejše pasaže, če ne kar prizore. Zato je kar navada, da dela St. Vincent presojamo po koherentnosti ali po namenskosti, tudi po sporočilnosti. Tudi na pevkinem osmem albumu je pop forma songov z veliko mero občutka obtežena z čvrsto umetniško ekspresivnostjo. Tokrat ima več obeležij, prevzetih iz avtoričinih temačnih vtisov in vzgibov. Za St. Vincent tako še naprej velja, da je zdaj sama tudi producentka, tj. oblikovalka zvoka ena od redkih pravih, tudi tržno uspešnih, sodobnih izrazov Davida Bowieja in Talking Heads, dveh ikonskih stebrov art-rocka med sedemdesetimi in devetdesetimi leti preteklega veka. Cederama za bolj blag prehod v praznični večer, v nasprotju s aksiomom iz albumskega naslova, ponudi novo St. Vincent ne (preveč) kričečo.
Taylor Swift in njen enajsti album predstavljata veliko slogovno znanega in kaj malo neznanega. Primadona svetovne pop scene v številnih novih songih smeši svoje nekdanje ljubimce. Med temi je večina znanih glasbenikov in filmskih igralcev. Dve pesmi pa posveča svoji zdajšnji simpatiji. Toda delež pohval, namenjenih tistemu, ki ji je danes prinesel zajtrk v posteljo, je tudi statistično skoraj neznaten. Na albumu, na katerem se Taylor Swift, po naslovu sodeč, deklarira kot pesnica, čeprav vmes priznava, da njeni verzi le niso tako zelo globoki kot verzi veliko bolj znamenitih poetov, je kar 31 pesmi! Taylor Swift želimo, da se njen novi frajer ne bi še nocoj zarotil proti njej s parafrazo angleške nogometnonavijaške You’ll Be Dump in the Morning (Znebil se te bom že od svitu).
Do sedaj je bila Fabiana Palladino znana le ko članica spremljevalnih zasedb drugih pop zvezd. Podobno kot njen slavni oče Pino, eden najbolj zaposlenih studijskih in koncertnih električnih basistov zadnjih štirih dekad. Mimogrede, kdo se ne spomni Pinovega ekskluzivnega zvoka brezprečkastega basa na prebojnih posnetkih angleškega pop matadorja Paula Younga. Naposled pa ima, sicer že v zreli glasbeni dobi, svoj prvenec tudi pevka in pianistka Fabiana Palladino. Fabianin istoimenski album je še en pop eksot, saj nas njegova zvočna konstrukcija nemudoma povede v drugo polovico osemdesetih, to je v čas, ko so svoja najboljša dela predstavljali Prince, Janet Jackson, Hall & Oates idr. Fabiana Palladino zveni odločno bolj moderno, a vendar bo že cederamski uvod naznanil kratkotrajen povratek Valu še kako sladkega uroka edinstvene zimzelenke Waterfall, dekliškega dvojca ali sekcije Prinčevega benda Wendy & Lisa.
Čeprav napovedovan kot Beyoncin prvi country album, je delo Cowboy Carter vse prej kot to. Teksaška soul in soul-pop superzvezdnica je na osmem solističnem, tj. na drugem delu albumske trilogije zbrala zajetno, če ne kar preveč zajetno število songov - skupaj 27 enot, 7 teh je kratkih govornih ali kako drugače stiliranih vmesnic. Od 20-ih pa je komaj 7 popevk celovitih pop tekstur ali takih, ki bi čez čas pogojno lahko pristali na zbirki njenih uspešnic. In kakšni so te po slogu, gre res za takoj prepoznavne napeve v country maniri? Načeloma res, drži. Seveda pa moramo tudi pri definiranju te peščice takoj pozabiti na klasična country obrazila. Veliko raje gre z njimi vštric skovanka neo-country. A veliko večino albuma Cowboy Carter še vedno zapolnjujejo hibridno prirejene kompleksne pop skladbe, iz katerih se cedi tako rock, blues, hiphop ter celo gospel in opera. Za primerjavo, na predlani izdanem delu Renaissance, tj. na prvem delu napovedane trilogije, je Beyonce strnila 16 songov, kvečjemu 7-im pa bi lahko namenili opis konvencionalni. Iz vse te preštevanke lahko ugotovimo, da je Beyoncé v zadnjem ustvarjalnem obdobju še bolj goreče predana kreiranju podžanra: Beyoncé-pop. Ta je izvedbeno in harmonsko (pre)zahtevno nasičen, prve pri tem pa so žrtvovane (preproste) melodije. Za umetniški in še prej konceptualni pogum in studijski trud Beyoncé brez odlašanj prejme veliko pohvalo in objem. Toda njene stvaritve za lažjo, dnevno ali radijsko rabo (še zlasti na tem koncu sveta) skoraj niso primerne. Par - tokrat po countryju dišečih songov pač.
Skoraj pol glasbenega, pa ne le glasbenega vesolja na enem albumu. Ko se eden najbolj slavnih songopiscev in studijskih moljev ter večkratni gremmijevec loti pomesti pred lastnim pragom, stvari nepovratno postanejo zanimive. Producent Jack Antonoff ne nastopa sam, temveč s svojim bendom Bleachers. Antonoffovi Belilci nikoli ne bodo tako priljubljeni kot Taylor Swift ali ali Olivia Rodrigo ali Lorde ali Lana Del Rey, prav tako ne kot Florence & The Machine ali The 1975. Iz tega lahko sumničavo sklepamo, da so Bleachers v Antonoffovem domišljijskem in nato kreativnem vsemirju unikatna tampon-cona oziroma kot katalizator. Obstoj Bleachers očitno pomaga njegovemu vodji, s tem pa tudi vsem njegovim slavnim klientom, naposled ali pa posledično pa tudi vsem glasbenim sladokuscem, še prej pa glasbeni industriji v celoti. Bolj kot zgoščen album je Bleachers, četrto in istoimensko delo pop in pop-rock zasedbe iz New Jerseyja, zbirka analitično izredno zanimivih songov. Vsaj navidez. Antonoff se, in tu se skriva ključ, na njem v resnici poklanja svojemu idolu - saj ni res, pa seveda je - še enemu glasbenemu velikanu prav iz New Jerseyja, to je Bruceu Springsteenu. Tip muzike, ki je Valu 202 še posebej ljub, v tokratni Cederami - od zadovoljnega začetka do še srečnejšega konca.
Sploh obstaja kar koli, česar nova globalna superzvezdnica Tyla nima? Petje 22-letne Južnoafričanke spominja na rajsko breztežnost. Njeni songi so načeloma soul-pop nežnosti, toda vsebnost hiphopa v njihovih strukturah je resnično izdatna. Polega tega se Tyla pogosto, a vendar ne prevečkrat, zaplete v opojen afro-pop. Medtem ko se ljubljenka generacije Z predaja amapianu, zveni kot Beyoncé, ko pa jo prevzema bolj standarden R&B, pa se lepotica nezavedno podredi vokalnemu načinu, ki ga zastopa, najbrž res kar njena predhodnica, SZA. Tyla je že tudi gremijevka. Pričakovanja pred izidom njenega debitantskega albuma so bila upravičeno velika. In zato je sedanje navdušenje nad slišanim zavitkom tako zelo pomirjajoče.
Vse bi bi bilo …, ne, pravzaprav, vse ne bi bilo O. K., če Justin Timberlake ne bi imel tako rekoč prirojene skromne ambicije, da za vsako ceno posnema svoje temnopolte soulu ter ritmu in bluzu predane kolege. Ker slavnemu ameriškemu pevcu in igralcu ne uspeva zajeti tistih res mastnih vokalnih leg in ne nazadnje tudi zato, ker je v zrelih letih še vedno tak, kot da bi želel biti najstniška zvezda, se zateka k disko-popu. In ta objektivno sploh ni napačen. Na vsakem njegovem albumu sta vsaj dva para odličnih songov te vrste. Tudi na tem, prvem po šestih letih, se predstavlja kot navdihnjen avtor in še kar pohvalno spreten pevec. Dve moteči malenkosti sicer ne moreta ostati skriti. Nasprotno. Timberlaka prepogosto zanaša na lirična področja ikonskega Marvina Gayeja in njegovega naslednika Chrisa Browna. Omenjena z vsakim verzom strastno segata v erotiko in spolnost. Glede na to, da je Timberlakova soproga ena najlepših žensk na svetu, je tudi na albumu Everything I Thought It Was malce tako; no ja, naj bo. Drugi nasvet, ki bi ga namenil simpatičnemu Justinu glede tega, na kaj naj posebno pazi pri načrtovanju novega solističnega albuma, pa je: “Poskusi poslušalce nekako pretentati, da se ne bodo prehitro spomnili na tvoje pevske začetke v fantovski skupini!” Seveda je naivni Justin poskrbel, da so njegovi edini gostje na tem albumu ravno preostali člani ekipe N’Sync. A ker pametnejši vedno popusti prvi, za konec Cederame prav ta, najbolj grrrrrrozna pesem: Paradise.
Ni povsem, je pa še kako zaznavno, novi album Ariane Grande je tisti ločitveni. Slavna ameriška pevka v songih, ki sestavljajo delo Eternal Sunshine, zdaj odkrito, zdaj malce bolj diskretno (očitajoče) obračunava s svojim nekdanjim soprogom. To sicer ne pomeni, da Eternal Sunshine ne ponuja značilnega Arianinega elana, ki ga zaznamuje prepričljiv izvajalski, to pomeni vokalni naboj. A ker novi songi 30-letne superzvezdnice tudi oblikovno sploh niso izrazito posebni, se zdi, kot da je bilo sedmo kapitalno delo Ariane Grane sproducirano prehitro in pod težo nikoli dobrodošle nuje.
Stalnica uspešnosti manchesterskega art-rock benda Everything Everything ima dva temelja. Eden je tradicija. Paradoskalno so ljubezenske pop pesmi - ki se redno naslanjajo na pojme iz sveta tehnike, na tehnični napredek in kopnjenje človečnosti v njem - posebna angleška obsesija. Nenazadnje so jo na simfoničnorockovskih okopih razvijali in popularizirali številni prav tako priljubljeni bendi tipa King Crimson, Yes, Van De Graaf Generator ipd. Spričo hipijevske mode so bile poetike teh zasedb bolj astralne in spiritualne kot pa samo futuristične. Futuristični manifest italijanskega misleca Filippa Tommasa iz leta 1909 (njegov glavni poudarek je zanikanje tradicije) se je torej šest desetletij po objavi že ugneznil tudi v rockovsko sceno, pri čemer se je že veliko prej razvil v pomembno filozofsko strujo. Drugo dragoceno oporišče indie-rock ekipe Everything Everythnig je razcepeljno na dve komponenti. Pevec in vodja zasedbe Jonathan Higgs, tudi režiser in konceptualist, ves čas poje z osupljivim falsettom, ki izvrstno ponazarja vzporedne bivanjske in idejne razsežnosti. Polega tega je izraz Everything Everything nenehno na lovu za čudaško zvenečim sintetičnim, reklo bi se plastično-kovinskim sintetizatorskim okrasjem. Če imajo kanadski in ameriški kemijski inženirji svoje (zdaj že pokojne) Rush, imajo bolj zlikavski Angleži pač Everything Everything. Album Mountainhead, sedmii zaporedni Eveything Everything, je poskus konceptualnega dela. Toda oris mountain-heada, torej obsesivnega hribolazca ob poskusu osvojitve distopičnega višarja, ni izveden popolno, res ni. A posamezni novi komadi Eveything Everything so kljub temu sijajni. Za nameček albumska celota Mountainhead izzveni čisto mehko, prijazno, celo dobrikavo. Pa čeprav se zdi, da bi prispodoba iz naslova pesmi Cold Reactor (Hladen reaktor) ali pa navdušenje nad čudežnimi razbitinami v verzih pesmi Enter The Mirror (Vstop v zrcalo) ali pa opis padca letala v začetnih verzih City Songa uspeli potrditi vse prej kot karkoli srčno romantičnega.
MGMT na četrtem albumu, prvi izdaji po šestih letih diskografskega odmora, ponujata le še trezne refleksije urbane džungle ali ljudi preobteženih s stiskami, ki tavajo v tej. Psihadeličnih vratolomnosti je na menuju ameriškega hipsterskega pop-rock dvojca MGMT ostalo le še zelo malo. Cederamski izbor z albuma Loss of Life vključuje tudi dva songa, ki bi ju kaj hitro lahko prevzeli iz opusov drugih znancev. Niz prehodov v Dancing In Babylon spomni na Eltona Johna, vokalni naklon, ki izzveneva iz popevke People In The Streets pa je na las podoben značilnemu Bretta Andersona iz angleške indie-rock postave Suede. Medtem ko bo rubrični zaključek folk pesmica, ki jo lahko nesete tudi na izlet v hribe. Mikaven in mestoma izjemno sladek, a še vedno čudaški album, itak, čudaških dveh.
Fazon a la Chromeo je izumil Rick James. Likala sta ga tudi Prince in Michael Jackson. Pri čemer Chromeo, kanadski electro-funk-pop duo, priznavata, da se močno zgledujeta po navezi Hall & Oates, komericalno najbolj uspešnem pop dvojcu v zgodovini. Lahkotno disco-popevkarsko z izpostavljeno heteroseksualno noto načeloma ne more biti v bližnji žlahti z visokimi umetniškimi aspiracijami. Za nameček Chromeo tudi na odru nista kakšna posebna performerja. Toda kombo enega po srcu računovodje in drugega po srcu jezikoslovca, hkrati (tudi po izgledu tipičnih) Žida in Arabca, si tudi po dvaindvajsetih letih slogovno uniformirane aktive edino dovoli - le še več zabave.
Pevka nagrajenih grobih južnjaških soul-bluzrokerjev Alabama Shakes je pri drugi solistični eksploziji. Glas Brittany Howard je še naprej nepoboljšljivo moški. Slogovni most med njeno (najbrž že ugaslo) matično zasedbo in aktualno pripovedno paradigmo je bil na prvencu Jaime razmeroma kratek in prepričljivo plohast. Kar prinaša What Now, pa je struktura popolnoma nepričakovanih funk razponov in soul nosilnosti, bluzovskih krivin spodobna osupljivih amortizacijskih tehnik. Brittany surovo, in to dobesedno, koketira s Princem, Jamesom Brownom, Sly & The Family Stone v njihovih najbolj divjih, najnesramnejših (nasty) izpovednih fazah. Obenem pa se Brittany Howard skoraj v vsakem songu prepusti uživaški rokovski eksperimentalni nasladi kot nekoč v soul-jazz sferi Nini Simone ali med hiphop-soularji Erykah Badu. Morda res ne najprijaznejša, a zato toliko bolj intrigantna Cederama.
Dandanes so taki albumi izjemna redkost. Londonski kvintet je udaril komaj lani, in to z art-rokom v vsej njegovi estetski širini. Po večini kompleksne kompozicije s sladkimi nastavki včasih pospremijo kriki, najpogosteje pa očarljiva orkestracija; vrhunec bakhusovske poetike zasedbe pa je izveden v songu, ki tu in tam spominja na opus Abbe. Dekliška peterica obiskovalce svojih koncertov poziva, naj se oblečejo teatralno. Angleška popscena pomni kar nekaj pospešenih šprintov, od anonimnosti do vsecelinske prepoznavnosti. Nekoč Suede, pred dvema desetletjema Arctic Moneys in zdaj The Last Dinner Party. Ob tem sploh ni odveč omeniti še dolgo vrsto referenčnih glasbenih solistov in združb, ki jim vdane oboževalke Davida Bowija stilističnopripovedno sledijo, čeprav so ti asociacijski fragmenti raje krajši. Na res večkratno eksotičnem, sočnem, buhtečem albumu indie-popa ali mehko artističnega popa, tj. na prvencu ekipe The Last Dinner Party, zaznavamo The Darkness, Roxy Music, Florence & The Machine, Haim, Warpaint, Marca Bolana, seveda Kate Bush ter še kakšno uverturo Dannyja Elfmanna. Zelo vpadljivo.
Za večino nekdanjih šampijonov nedeljskih televizijskih šovov, lovov na nadarjene, nepovrnljivo veljajo drugačna sodniška pravila. Najprej popravek. Makretinški izvedenci so lovili najbolj nadarjenega in leta 2012 ujeli Jamesa Arthurja. Ta pa je lovil le potrditev, prepoznavnost in slavo. Sodniki na tekmovanju The X Factor so Arthurja že ocenili in presodili. Presodili so, da mu bo kritika v poznejši karieri naklonjena. Največkrat se na tej prelomnici pojavijo težave. Razlike med mnenji kritikov in televizijskih voditeljskih zvezdnikov ter kritikov prostih misli so neizbežne. Največkrat zato, ker dobri, odlični interpreti vse prepogosto niso tudi avtorji dobrih songov. Pod črto pa: bolj celovitim avtorsko-performarskim osebnostim k jatam potencilnih zmagovalcev nedeljskega TV-razvedrila ni treba pristopati. Tudi 35-letni James Arthur je bil oziroma je še vedno ujetnik lastne (prenapihnjene) slave. Kot avtor ali soavtor se še vedno trdno oklepa šablonskih in manj karakternih songovskih okvirov ali oblik. Je pa njegov peti album v primeri s prejšnjimi pridobil ritmično hitrost in s tem tudi sproščenost. Res, velike dvoransko-stadionske hiperemotivne balade preprostih harmonij in standardiziranih aranžmajev tudi v delu Bitter Sweet Love ostajajo, toda niso več v večini. A tudi del teh bolj suvereno niha v tempu. Se pa mednje vrine tudi par, če ne kar krepak trio komadov, v katerem je prešeren napoj in ki pušča za sabo manj predvidljiv vtis. Ne nazadnje, tudi v opusih zasedbe One Direction, Ollieja Mursa, Aidena Grimshawa in podobnih se najde kakšen presenetljivo dober pop, v Arthurjevem primeru pop-rokovski primerek. Cederama sestoji iz teh.
