Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glasbena oddaja prinaša koncerte različnih glasbenih zvrsti s področja slovenske in svetovne popularne, jazzovske, tudi klasične glasbe.
Little Charlie and the Nightcats so pionirji preroda jump bluesa in swinga z Zahodne obale ZDA. Skupina odličnih glasbenikov že skoraj petdeset let z izvirnimi melodijami, priredbami obskurnih bluesovskih skladb in zabavnimi nastopi navdušuje tako kritike kot občinstvo po vsem svetu. Združenje British Blues Connection in revija Blue Print sta skupino že večkrat izbrala za najboljšo ameriško koncertno bluesovsko zasedbo. Ploščo That's Big, ki je za razumevanje te glasbe bistvena, sta za založbo Alligator producirala ustanovna člana skupine Little Charlie Baty in Rick Estrin. Štirinajst pesmi - v glavnem gre za Estrinove avtorske skladbe - bolje kot katera koli plošča doslej predstavlja glasbeno vsestranskost skupine. Estrinova občutena vokalna tehnika in mojstrsko igranje orglic se ves čas dopolnjujeta z Batyjevimi kitarskimi mojstrovinami, za celovito podobo pa poskrbi ena izpovedno najmočnejših bluesovskih ritmičnih sekcij. Baty je z bil s ploščo zelo zadovoljen: »To je naš najbolj življenjski in zato tudi najbolj dovršen studijski izdelek. Zanj smo si vzeli dovolj časa in ob snemanju smo resnično uživali,« je Baty povedal v intervuju z Janetom Webrom za Radio Slovenija. Zvok plošče so obogatili tudi številni gostujoči glasbeniki: klaviaturist Chris Siebert, tenorski saksofonist John Firmin, kitarist Rusty Zinn in drugi. Z vsako novo ploščo skupine Little Charlie and the Nightcats postaja bolj jasno, da Rick Estrin s svojo neposredno energijo in občutenim zvokom ne sodi le med vrhunske bluesovske orgličarje, pač pa tudi med spretne pisce besedil. Leta 1993 je dobil prestižno priznanje W.C. Handy Award za skladbo My Next Ex-Wife s plošče Night Vision kot najboljšo bluesovsko pesem leta. Estrinov talent spoštujejo tudi glasbeniki. Kraljica bluesa Koko Taylor je posnela njegovo pesem o družinskem nasilju Don’t Put Your Hands On Me, dolgoletni oboževalec skupine Robert Cray je z Estrinom napisal skladbo I’m Just Lucky That Way, v repertoarju Johna Hammonda, mojstra akustičnega bluesa, ki smo ga pri nas že slišali, pa zasledimo pesem Homely Girl. Vse tri omenjene Estrinove skladbe so na ploščah, ki so bile nominirane za prestižno nagrado grammy. Za Estrina je pisanje pesmi umetniško početje: »Rad imam pesmi z zgodbo. Zame so dobre pesmi tiste, ki so spretno napisane in imajo globoko sporočilo.« Med vzorniki omenja predvsem Sonnyja Boya Williamsona, Willieja Dixona in Percyja Mayfielda. Kot orgličar, pravi sam, nadaljuje tradicijo bluesovskih orgličarjev, kot so Little Walter, Sonny Boy Williamson, Big Walter Horton, James Cotton, Howlin’ Wolf in Jimmy Reed. Zaščitni znak skupine je poleg Estrinovih orglic od samega začetka tudi Batyjev samosvoj kitarski slog, v katerem se prepletajo jazz Charlieja Christiana, čikaški blues, swing in rockabilly z Zahodne obale, slišati pa je tudi vplive surfa. In prav takšna je tudi omenjena plošča. Polna je majhnih presenečenj, nepredvidljiva že kar se tiče glasbenih slogov, kaj šele, kar zadeva razpoloženja posameznih skladb. Zasedba Little Charlie and the Nightcats je prvi album All The Way Crazy posnela leta 1987 za založbo Alligator, nastopati pa je začela že leta 1976. Prvenec je dobil odlične ocene in skupini omogočil, da je klubske odre Sacramenta hitro zamenjala s koncertnimi prizorišči po vsej Ameriki in širom po svetu, in tako smo jo slišali tudi pri nas. Slišali boste enega boljših koncertov bluesa, kar smo jih posneli za Radio Slovenija. In teh ni bilo malo. Želimo vam veliko glasbenih užitkov. Igra vam skupina Little Charlie and the Nightcats. Takšno glasbo lahko slišite samo na Prvem.
Sobotni večer vam bosta polepšala Chris in Linda Simpson, srce in duša poznejše zasedbe skupine Magna Carta, ene najboljših in najdlje obstoječih akustičnih skupin na svetu. Pohvalita se lahko z več deset albumi in gostovanji v 63 državah sveta. Enkraten kitarski zvok in Lindin čudoviti glas sta glavni odliki dueta, ki v živo zvenita kot uroka, bodisi kadar nastopata sama ali ob spremljavi drugih glasbenikov. Nocoj ju boste slišali v duetu. Glasbeni urednik Jane Weber vam v imenu ekipe želi prijetno poslušanje. Tako zveni angleška Magna Carta.
Tokrat smo pripravili posnetek koncerta, ki smo ga posneli 20. aprila 2024 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Z Big Bandom RTV Slovenija je nastopila ena najbolj raznovrstnih in vznemirljivih vokalnih solistk v džezovski glasbi, ameriška pevka Carmen Bradford, orkester pa je vodil avstrijski dirigent Sigi Feigl. Carmen Bradford je hči legendarnega trobentača in skladatelja Bobbyja Bradforda ter priznane pevke in skladateljice Melbe Joyce. Carmen Bradford je študirala na kolidžu v Austinu, vendar je študij opustila, ko so ji ponudili mesto pevke pri orkestru Counta Basija. Z orkestrom je sodelovala med letoma 1982 in 1990 in čeprav je Basija poznala in z njim nastopala, ji žal ni uspelo posneti albuma z njim, umrl je namreč leta 1984. Sodelovala pa je pri snemanju plošč z orkestrom, ki sta ga pozneje vodila Frank Foster in Thad Jones. Dva albuma sta bila celo nagrajena z grammyjem. Leta 1992 je Carmen Bradford izdala svoj prvenec Finally Yours, tri leta zatem pa je izšel album With Respect, s katerim je navdušila strokovno in širšo javnost. Do danes je sledilo še kar nekaj odličnih albumov, pa tudi nekaj velikih sodelovanj; med drugim je pela z Wyntonom Marsalisom, Johnom Claytonom in Orkestrom Claytona in Hamiltona, Docom Severinsenom, Tonyjem Bennettom, Jamesom Brownom, Georgeem Bensnom in še številnimi drugimi. Nastopa tako rekoč po vsem svetu, tako z džezovskimi kot simfoničnimi orkestri. Trenutno je vodja oddelka za džezovsko petje ter članica fakultete na konservatoriju za glasbo v San Franciscu.
O skupini Fairport Convention v naših občilih ni bilo ravno veliko slišati, in tudi njihov koncert na festivalu Okarina še danes odzvanja le v glavah parih zanesenjakov. To seveda ne pomeni, da ne gre za pomembno skupino, ki je tudi po desetletjih še sposobna ponuditi kaj vznemirljivega. No, na otoku ima skupina Fairport Convention kultni status, redno nastopa in izdaja nove albume. Glasbeniki so tudi tokrat za naše snemanje temeljito premešali obsežen repertoar pionirske zasedbe in na dan spravili pester izbor od prve skladbe s prvenca do pesmi z albuma Who Knows Where The Time Goes iz devetdesetih let. Verjetno ni treba poudarjati, da gre za koncert, ki bo zadovoljil le najbolj radovedne konzumente te glasbe, spričo zelo tradicionalno obarvanega repertoarja skupine pa utegne zanimati folkloriste, ki jih zanima ljudska glasba oziroma različni zapisi le te. Naši koncertni posnetki imajo veliko vrednost predvsem zaradi možnosti primerjav, ki jih ponujajo. Nikakor ne gre prezreti tudi močnega avtorskega potenciala, ki je bil v različnih obdobjih skupine različno navzoč. Tu so zbrane pesmi Richarda Thompsona, Sandy Denny, Davea Pegga, Simona Nicola, Rica Sandersa, A.L. Lloyda in drugih. Največji užitek pri takšnih koncertih je, da poslušalec iz neangleško govorečega sveta lahko razbere korenine določene skladbe. Ljudske teme so v tem primeru manj pomembne, saj so pač zaigrane in zapisane, kakor pač so. Bolj pomembna so majhna odkritja, ko dojameš, kako je Richard Thompson očitno moral slišati določeno ljudsko skladbo, in ga je tako navdušila in prevzela, da je napisal svojo temo, ki je z navdihom še povezana, a je to nit včasih težko dojeti. In prav Richard Thompson je v tem še danes pravi mojster, v nasprotju z nekaterimi drugimi 'študenti takšne zgodovine' pa je še izrazit virtuoz, ki ga je resnično užitek poslušati, saj glasbeno snov obvlada do potankosti, za nameček pa je še skrajno občuten pisec in izvajalec, ki pa nikakor z občutki in patino ne prikriva glasbenega neznanja in neposluha, kar velikokrat počnejo številni drugi, ki jim skozi stoletja prečiščena ljudska tvarina pomeni oporo in daje pogum, da (sicer prepričljivo) »fušajo«. Ob pomoči takšnih ekskluzivnih radijskih posnetkov torej človek lahko prodre v jedro določene glasbe in verjetno je malo skupin, ki bi ponujale zvočni pogled na tako široko glasbeno obzorje, kot prav skupina Fairport Convention, ki je na angleškem prizorišču brez dvoma odigrala podobno vlogo kot skupina The Byrds na ameriškem. Zanimivo je, da sta obe skupini podobno segali po glasbeni dediščini, in da kljub očitni fascinaciji z zgodovino nista ostali na mestu in sta tudi ustvarjali v pravem pomenu besede. Želimo vam prijetno poslušanje. Igra vam skupina Fairport Convention! I.del koncerta 1.Claudy Banks (Trad./Arr. by Fairport Convention) album “The Five Seasons” 2.Slipjigs and Reels (Steve Tilston) album “Jewel In The Crown” 3.Dirty Linen (Trad./Arr. by Dave Swarbrick) album “Full House” 4.Crazy Man Michael (Thompson/Swarbrick) album “Liege And Lief” 5.Walk Awhile (Thompson/Swarbrick) album “Full House” 6.The Naked Highwayman (Steve Tilston) album “Jewel In The Crown” 7.Summer In December (Ric Sanders) album “Jewel In The Crown” 8.Jewel In The Crown (Julie Matthews) album “Jewel In The Crown” II.del koncerta 1.John Gaudie (Chris Leslie) album “Who Knows Where The Time Goes?” 2.Sailing Boat (Anna Ryder) album “Who Knows Where The Time Goes?” 3.The Wishfulness Waltz (Alan Franks) album “Who Knows Where The Time Goes?” 4.Dangerous (Kristina Olsen) album “Who Knows Where The Time Goes?” 5.Jigs (Trad./Arr. by Fairport Convention) ni z albuma??? 6.The Bowman’s Retreat (Ric Sanders) album “Who Knows Where The Time Goes?” 7.Matty Groves (Trad./arr. by Fairport Convention) album “Liege And Lief” encore Who Knows Where The Time Goes? (Sandy Denny) album “Unhalfbricking”
Nocojšnje oddaje, ki jo za vas ureja Jane Weber, boste veseli ljubitelji angleške ljudske glasbe in bluesa. Nastopila bosta kitarist John Renbourn in pevka Jacqui McShee v posnetku koncerta s festivala Okarina. John Renbourn in Jacqui McShee sta legendi angleške ljudske glasbe. John Renbourn se je rodil leta 1944 v Londonu in je bil eden največjih angleških glasbenikov. Veliko število izdanih albumov kaže na njegovo neverjetno in plodno umetniško pot. Vsekakor je bil karizmatična osebnost in velik virtuoz, ki je navduševal poslušalce po vseh celinah. S pevko Jacqui McShee, ta se je rodila leta 1943, sta se srečala leta 1968 in nato skupaj delovala v skupini Pentangle. Skupina, njeno glasbo smo vam v naših oddajah že podrobneje predstavili, se je leta 1973 razšla, zadnja leta pred Johnovo smrtjo leta 2015 pa sta John Renbourn in Jacqui McShee vnovič skupaj nastopala in pot ju je zaradi Lea Ličofa in festivala Okarina zanesla tudi v naše kraje. Vrhunsko kitarsko muziciranje Johna in vedno prečudovit glas Jacqui sta zagotovo poslastica za vse ljubitelje folka, saj sta oba velika poznavalca bluesa, srednjeveške ljudske glasbe, jazza, klasike in keltskih balad. Koncert je na festivalu Okarina na Bledu posnel Dare Novak, oddajo pa je pripravil glasbeni urednik Jane Weber. Sledi tudi seznam skladb nocojšnjega koncerta. Seznam je pripravil naš sodelavec Tomaž Žitnik. John Renbourn: kitara/guitar; glas/vocal Jacqui McShee: vokal/vocal pgm Song Tittle/Naslov pesmi Author/Publisher/Avtor 1 The Trees They Do Grow High Trad. 2 Watch The Stars Trad. (Peggy Seeger?) 3 My Johnny Was A Shoemaker Trad. 4 I Can't Keep From Crying Sometimes Al Kooper 5 Sweet Potatoe Booker T. Jones 6 I Am A Maid That's Deep In Love Trad. 7 Lindsay Archie Fisher 8 Hear The Nightingale Sing Trad. 9 Gettin' There Mose Allison 10 Lord Franklin Trad. 11 Kokomo Blues Kokomo Arnold (ali Trad.) 12 Instrumental??? ??? 13 The Cruel Sister Trad. 14 She Moved Thru' The Fair Trad. 15 Turn Your Money Green Furry Lewis (ali Trad.)
Goran Dekleva in Jane Weber predstavljata gospelovske albume Boba Dylana. Slišati je tudi številne navezave s posnetki iz zgodovine ameriške popularne glasbe.
Na Prvem vam nocoj ponujamo v poslušanje v oddaji, ki jo ureja Jane Weber, prav poseben koncert iz ljubljanske dvorane Tivoli. Kitarist, pianist, orgličar, pevec in avtor skladb John Mayall se je rodil 29. novembra 1933 v angleškem mestecu Macclesfield, umrl pa je v ponedeljek, 22. julija, na svojem domu v Kaliforniji. Njegov oče je bil kitarist in ljubitelj džezovske glasbe, zato ni čudno, da je tudi John hitro pokazal navdušenje nad glasbo. A večji vpliv kot džezovski glasbeniki takratnega časa so na nadobudnega Johna naredili temnopolti ameriški bluzovski glasbeniki. In prav bluz je Johna Mayalla spremljal vse do smrti. V oddaji bodo torej nastopali John Mayall in The Bluesbreakers. Prav Mayall in njegova skupina sta zaslužna za to, piše Luka Sraka, da je ameriški bluz dosegel širšo popularnost v Veliki Britaniji in Evropi, v njem pa so se kalili nekateri najboljši glasbeniki, tudi na področju bluz-roka. Skupina The Bluesbreakers je izdala svoj prvi album davnega leta 1965, skupno pa se jih je nabralo več kot 40. In kdo so bili omenjeni glasbeniki, ki so igrali ob boku Johna Mayalla? Prvi je bil znameniti kitarist Eric Clapton, ki je pozneje zaslovel s skupino Cream ter nato kot samostojni glasbenik. Nasledil ga je Peter Green, ki je po izstopu iz skupine The Bluesbrakers ustanovil znamenito skupino Fleetwood Mac. Peter Green in John Mayall sta znana tudi kot velika ljubitelja glasbe Roberta Johnsona in Otisa Rusha. Ob boku Johna Mayalla je igral še Mick Taylor, ki je nekaj časa sodeloval tudi s skupino Rolling Stones, tu pa so tudi številni drugi. John Mayall je bil s skupino The Bluesbrakers aktiven do konca. Pri nas je nastopil trikrat, in sicer v letih 1975, 1987 in 1997. Želimo vam prijetno poslušanje. Johna Mayalla smo posneli leta 1997 v ljubljanski Tivolski dvorani. Tonski mojster je bil Zoran Crnkovič.
Dale Watson je po mnenju poznavalcev in ljubiteljev eden najzanimivejših izvajalcev današnjega kantrija. Čeprav se je začel z glasbo ukvarjati že na začetku osemdesetih let, smo zanj prvič slišali šele leta 1995, ko je ugledni kritik Rich Kienzi zapisal: “Na Dalea Watsona se je izplačalo počakati teh 15 let.” Kantri je kljub izjemnemu razmahu v zadnjih nekaj letih v hudi ustvarjalni krizi. Zdi se, da so vsi pevci enako lepi, da nosijo enake klobuke, da pojejo z enakim naglasom in da igrajo enake kitarske sole. Zato je toliko bolj razveseljivo, da je po nekaj letih na glasbeno prizorišče prišel izvajalec, ki je obudil najlepšo zvrst kantrija: honky tonk. Dale Watson se je rodil leta 1963 v Birminghamu v Alabami. Mladost je preživel v Teksasu, zato se ima za Teksašana. Pri sedemnajstih letih je začel nastopati, za glasbeno kariero pa se je dokončno odločil po očetovi smrti. Pot ga je najprej zanesla v Los Angeles k založbi CURB, a je ta njegove barske pesmi o pitju, lažeh in varanju zavrnila. Po nekaj neuspešnih malih ploščah je poskušal srečo v Nashvillu, vendar so se tam bolj kot za njegovo glasbo zanimali za njegovo frizuro in tetovirane roke. Zatekel se je v Austin v Teksasu, v kraj, kjer so uspešne kariere začeli Bob Wills, Johnny Bush, Willie Nelson in Waylon Jennings. Kritiki in ljubitelji kantrija so bili nad prvencem Dalea Watsona z naslovom “Cheatin’ Heart Attack” navdušeni. Ugotavljali so, da glasba Dalea Watsona vrača optimizem v kantri, da pomeni nadaljevanje ustvarjalnih vrhuncev legendarnih izvajalcev honky tonka Leftyja Frizzella, Webba Piercea, Raya Pricea in Georgea Jonesa in da oživlja bakersfieldski zvok Bucka Owensa in Merla Haggarda. Še večjih pohval je bila deležna Watsonova druga plošča z naslovom “Blessed Or Damned”, le tej so v ugledni reviji Country Music People kot prvi v dolgoletni zgodovini revije dali oceno 10+. Dale Watson pripada glasbenemu gibanju, ki so ga glasbeni novinarji na začetku devetdesetih let označili kot novi kantri. Pripadnikom tega gibanja je uspelo kantriju vrniti smisel in pomen. Da bi razumeli razmere, v katerih je nastal novi kantri, se je dobro spomniti na film Sama Peckinpaha “Junior Bonner”. Junak tega filma je soočen z dejstvom, da se njegov svet globokega tradicionalizma ruši spričo merkantilno-plutokratskega duha novega obdobja. V tem položaju se odpravi na zadnjo pustolovščino z željo, da bi naredil nekaj za ohranitev tradicionalnih vrednot in nazora. Položaj izvajalcev novega kantrija je podoben. Njihova glasba se zdi kot odgovor na pošast komercializacije in površnosti, zaradi katere se je kantri – pristna glasbena umetnost pogumnih pionirjev – spremenila v patetično posladkano opero. Pevci novega kantrija z Daleom Watsonom na čelu so kantri revitalizirali tako, da so v središče vseh dogajanj znova postavili uporniško osebnost. Po glasbeni strani so izvajalci novega kantrija, dojemljivi za tradicijo folka in roka, pa tudi za stare glasbene oblike, kot so western swing, cajun in napevi s hribov Apalačev, kantriju vdihnili novega duha. Glasbo Dalea Watsona lahko razumemo kot most skozi čas. Dale Watson globoko tradicionalne glasbene oblike in slog izvedbe, znan s plošč Georgea Jonesa in Merla Haggarda, spaja z občutenostjo novih mestnih kavbojev, ki niso pripravljeni svojih spominov in tradicije zamenjati za kupček zelenih bankovcev. Tisto, kar Watsonovo glasbo dela posebno zanimivo v novem kantriju, je nekakšno faustovsko vprašanje, ali sta njegova glasbena nadarjenost in jasna slogovna usmeritev prekletstvo ali blagoslov vsemogočnega. Zasedba na koncertu je bila: DALE WATSON – glas, električna in akustična kitara DAVE BILLER – električna in akustična kitara CRAIG PETTIGREW – bas TERRY WESTBROOK – bobni Izbrana zgodnja diskografija Dalea Watsona: “Cheatin’ Heart Attack” (Hightone, 1995) “Blessed Or Damned” (Hightone, 1996)
Neposredni prenos oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi na 52. mednarodnem folklornem festivalu v Beltincih. Nastopajo etno zasedba Êdna, pevska zasedba Katice in folk zasedba Falajček.
Steve James - nocoj ga boste slišali v koncertu iz studia 14 - se je rodil v New Yorku, zadnja leta pa je živel v Austinu v državi Teksas. Veliko je snemal in nastopal po vsem svetu. Nadobudni James je že v NewYorku srečal številne odlične glasbenike, v želji po odkrivanju glasbenih korenin bluesa in folka pa se je iz Ne Yorka najprej preselil v Tennessee in tam hodil na učne ure k tako vplivnima glasbenikoma, kot sta bila Furry Lewis in Sam McGee. James je bil dolgo ena zadnjih živih vezi z že skoraj pozabljenimi poglavji bluesa in starinskega countryja, zato so ljubitelji te glasbe nestrpno čakali tudi na izid njegovega knjižnega prvenca z naslovom Roots And Blues Fingerstyle Guitar. Ta je dosegljiv v katalogu velike družbe Hal Leonard. Pa poslušajmo koncert. Igra in poje vam Steve James. Želimo vam veliko glasbenih užitkov!
Sobotni glasbeni večer je tokrat posvečen Tomažu Pengovu ter njegovemu prvencu Odpotovanja, kultni prvi neodvisni plošči s področja popularne glasbe v nekdanji Jugoslaviji. Petdeset let po nastanku originala je pri ZKP RTV Slovenija izšla nova, restavrirana jubilejna izdaja na vinilu, obenem pa je v uredništvu dokumentarnih oddaj TV Slovenija nastal film »V odmevu nekega stranišča«, ki ga bo mogoče videti jeseni. V prvi uri bomo poslušali glasbenodokumentarno oddajo »Pol stoletja Odpotovanj«, ki je bila prvič na sporedu v dveh terminih oddaje Pesem v žepu v prvi polovici meseca junija. V pripovedi se bodo prepletali tri rdeče niti: zgodba o nastanku Odpotovanj pred petdesetimi leti, današnji pogled na to ploščo, ki se zrcali v novem dokumentarnem filmu in novi restavrirani vinilni izdaji, ter Odpotovanja sama: njihova vsebina in sporočilnost, ki sta ploščo že ob njenem nastanku povzdignili med brezčasne umetniške izdelke. Ob enaindvajsetih pa se bomo preselili na koncert Tomaža Pengova v Klubu K4, ki ga je 28. novembra 1994 posnel Radio Slovenija.
Kalifornijski kitarist, pevec in tekstopisec Alvin Youngblood Hart je že s svojim prvim albumom BIG MAMMA’S DOOR osvojil tako glasbene kritike kot ljubitelje bluesa. Omenjeni album je bil leta 1997 proglašen za najboljši blues album, najboljši debitantski album leta in najboljši tradicionalni album leta. Dve leti pozneje je bil njegov album TERRITORY prav tako proglašen za najboljši album leta. Alvin v svoji glasbi združuje vse od Leadbellyja (beru: led-belija in ne lid-belija), Charleyja Pattona, Roberta Petea Williamsa, Skipa Jamesa, Tommyja Johnsona do novejše glasbe Franka Zappe, Neila Younga in Stephena Stillsa. Združuje valček in zahodnjaški swing, blues, ska in celo avantgardno električno kitaro. Poznajo ga kot odličnega multiinstrumentalista, po drugi strani pa se Hart puristično navdušuje za akustični country blues, ki nam ga je pred leti predstavil na solističnem koncertu v Cankarjevem domu, ki ste ga lahko slišali na Prvem.Harta tokrat predstavljamo z njegovim triom.
Poslušamo posnetek koncerta z naslovom Ivo Robić – 100 let. Leta 2023 smo praznovali 100 let Robićevega rojstva, rodil se je namreč 28. januarja leta 1923. Robić je bil pionir hrvaške popularne glasbe od začetka petdesetih let prejšnjega stoletja in je skoraj pol stoletja uspešno nastopal doma, pa tudi njegova mednarodna kariera je bila zelo pestra. Posnel je več kot sto plošč, med njegovimi skladbami je bilo veliko uspešnic.Oktobra 2023 je Big Band RTV Slovenija pod vodstvom Sigija Feigla pripravil večer s skladbami, ki jih je prepeval Ivo Robić. Solist je bil hrvaški pevec Danijel Čačija, za aranžmaje pa je poskrbel Pavel Klimashevsky. Koncert smo posneli 22. oktobra 2023 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, za posnetek pa so poskrbeli tonski mojster Grega Samar, glasbeni producent Matjaž Prah ter asistenta Peter Križ in Gašper Vodlan. Program: Tiho plove moje čežnje (N. Grčević / N. Grčević / arr. P. Klimashevsky), Moj rodni kraj (Ž. Roje / Đ. Novković / arr. P. Klimashevsky), Beli Zagreb (I. Robić / L. Olgin / R. Ruić / arr. P. Klimashevsky), September (I. Koerbler / I. Koerbler / arr. P. Klimashevsky), Samo jednom se ljubi (I. Robić / M. Kinel / arr. P. Klimashevsky), Mona Lisa (J. Livingston / R. Evans / M. Kinel / arr. P. Klimashevsky), Zamagljen prozor (J. Stanić/ J. Stanić / arr. P. Klimashevsky), Ta tvoja ruka mala (L. Kuntarić / B. Chudoba / arr. P. Klimashevsky), Sedamnaest ti je godina tek (I. Robić / I. Robić / arr. P. Klimashevsky), Morgen (P. Moesser / P. Moesser / arr. P. Klimashevsky), Srce Laku noć (I. Robić / M. Kinel / arr. P. Klimashevsky) ter Stranci u noći (B. Kaempfert / M. Renota / arr. P. Klimashevsky).
Eric Andersen se je rodil 14. februarja leta 1943 v Pittsburghu v Pensilvaniji. Leta 1964 je prišel v New York in se kmalu pridružil druščini, zbrani okoli Greenwich Villagea. Leto pozneje je izdal prvenec z naslovom "Today Is The Highway", kot pisec pesmi in pevec pa se je uveljavil leta 1966 z drugim albumom "About Changes And Things" oziroma s pesmimi "Violets Of Dawn", "Thirsty Boots" in "Close The Door Lightly". Te so posneli številni izvajalci z Judy Collins, Bobom Dylanom in s skupinama Blues Project in The Dillards na čelu. Nekateri poznavalci Erica Andersena uvrščajo tudi med zgodnje izvajalce folk rocka. V tem slogu, ki sta ga sicer ustoličila Roger McGuinn in Gene Clark, je napisana tudi glasba, posneta na posodobljeni različici omenjenega albuma About Changes And Things z dodanimi elektrificiranimi glasbili. Andersenova diskografija je resnično veličastna in dopušča primerjavo samo z največjimi ustvarjalci povojne popularne glasbe. Poznavalci med najboljše plošče uvrščajo album "Blue River", za prvo srečanje z Andersenovo glasbo pa vam ob tej mojstrovini priporočamo še kompilacijsko ploščo The Best Of Eric Andersen s pevčevimi zgodnjimi posnetki za založbo Vanguard. Seznam skladb s koncerta: CONCERT/RADIO SESSION Artist/Izvajalec: Eric Andersen Venue/Studio/Dvorana: Klub Maona, 22.11.1996, Piran Date/Datum: 22.11.1996 Sound Technican/Mojster: Zoran Crnkovič Producer/Producent: Jane Weber Assistent(s): Matjaž Miklič Musicians/Glasbeniki/Zasedba: Eric Andersen: kitara, glas, klavir pgm Song Tittle/Naslov pesmi Author/Publisher/Avtor Instruments/Glasbila Time 1 MORE OFTEN THAN NOT David Wiffen g+h 2 SPANISH STEPS Eric Andersen g+h 3 LIE WITH ME Eric Andersen g+h 4 TROUBLE IN PARIS Eric Andersen g+h 5 SHEILA Eric Andersen g+h 6 BLUE RIVER Eric Andersen p 7 FOGHORN Eric Andersen 8 MOONCHILD RIVER SONG Eric Andersen p; Sledi drugi trak 9 GHOSTS UPON THE ROAD Eric Andersen g+h 10 IRISH LACE Eric Andersen p 11 GOIN' GONE Eric Andersen g+h 12 RAIN FALLS DOWN IN AMSTERDAM Eric Andersen g+h 13 Make It Last (Angel In The Wind) Eric Andersen p 14 THIRSTY BOOTS Eric Andersen 15 Encore: LAST THING ON MY MIND Tom Paxton Raziskava repertoarja: Gregor Bauman in Jane Weber.
Sam McGee je bil eden prvih kitarskih zvezdnikov v countryju in ameriško glasbeno industrijo je lahko sram, da njegovih posnetkov do pred kratkim skoraj ni bilo mogoče slišati. McGee je bil nazadnjaški južnjaški glasbenik. S temnopoltimi sosedi se menda ni najbolje razumel, a je vseeno rad preigraval njihove pesmi in se od kdo ve koga naučil tudi skladbe Railroad Blues, ki velja za eno najstarejših tem iz sveta bluesa. Med pomembnejše McGeejeve učence sodita Steve James in Jerry Garcia. V oddaji, ki jo ureja Jane Weber, boste spoznali ključne glasbenikove posnetke.
Šest cedejev in zadeva naj bi bila kompletna. Ne nazadnje tudi izvedbe, ki jih zvočno ni bilo mogoče tako ustrezno očistiti. Vse skupaj pa zabava iz “Big Pinka” in nekaterih drugih lokacij, na katerih so poleti 1967 vedrili Bob Dylan in njegovi sodrugi iz zasedbe, znane kot The Band, piše Matej Krajnc. Zgodbo poznamo: Dylan je kmalu po izidu albuma Blonde On Blonde in nenehnem nastopanju ter splošnem kaosu, ki se je dvigoval okrog njega, nujno potreboval premor. Ta se je “uskladil” z nesrečo, ki jo je doživel na motorju. Nismo sarkastični in tudi ne verjamemo v teorije zarot, ki so se sklepale okrog tega dogodka, verjamemo pa v prepotrebni premor. Leta 1965 in 1966 je bilo kar modno izžvižgavati Dylana, ki je napadal odre s stratom, Mikeom Bloomfieldom in kompanijo, pa s Hawksi, ki so postali The Band. Posnel je prvi rockovski dvojni album in postavil standarde, ki še danes obveljajo za vrhunce upesnjenega rocka. Ali uglasbene poezije. Ali nadrealizma in simbolizma v obleki bluesa. Kakor hočete, meni Matej Krajnc. Ko so leta 1967 Dylan in kolegi muzicirali v kleteh v okolici Woodstocka, se je v glasbi dogajalo marsikaj: Sgt. Pepper, Creami, ortodoksni blues Johna Mayalla, Hendrix, Big Brother And The Holding Company; od mrtvih so vstali stari bluesmani iz Chessa, Pink Floydi so začenjali svoje diskografsko potovanje, sprva še pod umetniškim okriljem Syda Barretta, in tako naprej. Tudi nekateri že skoraj odpisani so se počasi jeli spominjati, čemu so sploh začeli. Denimo Elvis, a njegova založba je najboljše nefilmske studijske posnetke še vedno držala na obrobju. Dylan pa je pisal, The Band so igrali; vse živo: od novih nadrealističnih umetnin do zabavljic, folkovskih in countryjevskih predelav, kar hočete. Nič od tega ni uradno izšlo. Pri Columbiji so izdali Greatest Hits, konec leta 1967 pa je Dylan progresivcem in psihedelikom odgovoril s tihim, biblično-referenčnim albumom John Wesley Harding. Potem pa se je začel tudi drugače umikati. V “nashvillsko” obdobje. V oddaji vam z gosti predstavljamo Dylanove kletne trakove. 1. This Wheel's On Fire - (by Dylan & Rick Danko) (3.54) 2. I'm Not There 1956 - (by Dylan) (4.56) 3. I Shall Be Released (Take 2) - (by Dylan) (3.58) 4. Tears of Rage (Take 3) - (by Dylan & Richard Manuel) (4.15) 5. Sign On the Cross - (by Dylan) (7.22) 6. Joshua Gone Barbados - (Eric Von Schmidt) (2.46) 7. You Ain't Goin' Nowhere (Take2) - (by Dylan) (2.45) 8. Bonnie Ship the Diamond - (traditional) (3.21) 9. The Hills of Mexico - (traditional) - aka ''On the Trail of the Buffalo" or "The Buffalo Skinners'' (2.46) 10. Too Much of Nothing - (by Dylan) - (Orig. CBS) (3.04) 11. All You Have to Do Is Dream (Take 1) - (Dylan) (3.56) 12. One Too Many Mornings (by Dylan) - duet with Richard Manuel (3.23) 13. Rock, Salt and Nails - (by Bruce Phillips) (4.37) 14. A Satisfied Mind - (by Red Hayes & Jack Rhodes) (1.59) 15. Young But Daily Growing - (traditional) (5.29) 16. Nothing Was Delivered - (by Dylan) - (Orig. CBS) (4.24) 17. Song for Canada - (by Pete Gzowski & Ian Tyson) (4.31) 18. Ol' Roison the Beau - (traditional) (4.55) 19. Santa-Fe - (by Dylan) (2.08) 20. Goin' to Acapulco - (by Dylan) - (Orig. CBS) (5.28)
Ta teden veliko govorimo o festivalu Druga godba in tako bo tudi nocoj. Drugo godbo bodo sklenili jutri s privlačnim programom na Metelkovi v Ljubljani. Med drugimi bo nastopil Rudi Bučar. Zdaj pa je na vrsti Salif Keita s koncertom.Bil je dvakrat zatiran, sprva zaradi albinizma, v drugo pa zaradi odločitve, da bo pevec. To se namreč ne spodobi za nekoga, ki je iz rodu Mandinka. V Maliju po tradiciji pojejo griotke in grioti. Čeprav je Keita vpletal v glasbo zahodnjaške prvine, pa je njegova muzika v osnovi afriška. Poliritmija je valovala skozi vse pesmi. Želimo vam prijetno poslušanje. Več informacij o Drugi godbi najdete na naslovu drugagodba.si.
Petnajst let po prvem nastopu na Drugi godbi se je Puščavski Hendrix lani vrnil, da bi pozdravil stare prijatelje in očaral nove generacije. Čeprav so mu takoj po začetku uspešne poti leta 2006 nadeli vzdevek Puščavski Hendrix, pa je Vieux Farka Touré požel globalno prepoznavnost šele ob sodelovanju z ameriško popularno zasedbo Khruangbin. Z njo je leta 2022 izdal album Ali, posvečen njegovemu očetu in enemu najbolj legendarnih afriških glasbenikov, Aliju Farki Touréju. Pri tem se mu ni bilo treba prav nič prilagajati. Če na tem planetu obstaja kakšen sin, ki lahko očetovo zapuščino prenaša v prihodnost z bistvom tradicije malijske glasbe in jo nadgradi z lastnim glasbenim izrazom, je to prav Vieux. Takšnega smo spoznali že leta 2008, ko je prvič nastopil na Drugi godbi, podobo pa je ohranil vse do danes. Lani je izdal tudi ploščo "Les Racines", prvi album za založbo World Circuit - ta je izdala vse očetove albume - in tako so se vezi med njima še okrepile. Kot bi se vsakič znova srečala na obrežju reke Niger in skupaj osvajala Afriko in svet. Glasba Vieuxa Farke Touréja je poslušanje najlepšega sončnega zahoda, v kar se boste lahko prepričali čez nekaj trenutkov. Igra in poje vam Vieux Farka Touré s svojim triom. Želimo vam prijetno poslušanje.
Na Prvem nadaljujemo cikel koncertov teksaških kantavtorjev. Za nas so snemali Guy Clark, Steve Earle, Townes Van Zandt in Terry Lee Hale, zdaj pa je na vrsti Joe Ely (beri: đo ili). Ta pevec, pisec pesmi in kitarist se je rodil leta 1948 v Amarillu v Teksasu. Svojo burno glasbeno kariero je začel v skupini The Flatlanders, danes pa snema za veliko založbo MCA Records in izvaja špansko obarvano različico kantrija s kitaristom flamenka v ospredju. Leta 1958 se je s starši preselil v Lubbock, mesto, v katerem so pred njim začeli uspešne kariere Buddy Holly, Roy Orbison in Waylon Jennings. Kmalu so ga prevzele pesmi Buddyja Hollyja, vendar dolgo sploh ni vedel, da je bil ta sijajni glasbenik iz Lubbocka. V mestu je bila zelo močna baptistična skupnost. Z rokenrolom ni hotela imeti nič skupnega. Joe Ely ustvarja pod vplivom različnih teksaških pesnikov. Legenda pravi, da je začel pisati dobre skladbe, ko je spoznal Townesa Van Zandta in njegovo ključno ploščo "Our Mother, The Mountain". Želimo vam prijetno poslušanje koncerta iz Linhartove dvorane Cankarjevega doma v Ljubljani. Igra in poje vam Joe Ely s svojo skupino. SEZNAM SKLADB S KONCERTA: Up On The Ridge Joe Ely (Tornado Temple) Gallo Del Cielo Tom Russell (BUG) Ranches And Rivers Joe Ely (Tornado Temple) You're Workin' For The Man (And You Ain't Breakin Even) Joe Ely (Tornado Temple) Queen Of Heaven Ely, Pierce, Nabors (Tornado) I'm 1000 Miles From Home Ely (Tornado Temple) All Just To Get To You Ely/Sexton (BMI) Behind The Bamboo Shade Joe Ely (BMI) Letter To Laredo Joe Ely (EMI/April) Jesse's Texas Blues Taylor??? (By Jesse Guitar Taylor) More Jesse's Texas Blues Taylor??? (By Jesse Guitar Taylor) Me And Billy The Kid Joe Ely (Eiffel Tower Music) Boxcars Butch Hancock (Rainlight Music) Road Hawg Hancock (Rainlight Music) My Eyes Got Lucky Ely (Eiffel Tower Music) Oh Boy West-Petty Silver City Joe Ely (Eiffel Tower) Settle For Love Ely (EMI/April) Going Down The Road* Woody Guthrie/Lee Hays (Hollis Music)
Na prvem programu Radia Slovenija je torej na vrsti Sobotni glasbeni večer, ki ga za vas pripravlja Jane Weber. Tokrat bomo predvajali posnetke s koncerta Nicka Cavea in njegove skupine The Bad Seeds iz leta 1994. Nick Cave je v Ljubljani nastopil že večkrat. Nicholas Edward »Nick« Cave, avstralski glasbenik, pisec besedil, pisatelj, scenarist in občasni filmski igralec, se je rodil 22. septembra 1957 v Warracknabealu v Viktoriji v Avstraliji. Svet ga najbolj pozna kot frontmana priznane skupine Nick Cave and the Bad Seeds, ki je bila ustanovljena leta 1983. 1 Do You Love Me? 2 Papa Won't Leave You, Henry 3 Red Right Hand 4 City Of Refuge 5 I Let Love In 6 Loverman 7 The Ship Song 8 Brother My Cup Is Empty 9 Jangling Jack 10 The Weeping Song 11 The Mercy Seat 12 Jack The Ripper 13 Your Funeral My Trial 14 Tupelo 15 Thirsty Dog 16 Nobody's Baby Now 17 Deanna
