Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Edi Svetek, ki je mladost preživel v Zadvoru pri Ljubljani nam živo oriše okupacijo, začetek odpora in revolucije JV od Ljubljane. Bogata življenjska pot ga je vodila od titovega gardista do filmskega snemalca, pisca člankov in knjig (med drugim o kozolcu). Najtežji del svojega življenja opiše z letalsko nesrečo na Korziki, ko je bil kot vodja službe za stike z javnostmi tisti, ki je komuniciral s svojci in organiziral prevoz ponesrečencev.
Tokrat je avtor med pričevalce povabil svojega očeta iz Dobravelj na Vipavskem, ki v izredno zanimivem pričevanju oriše izročilo prve svetovne vojne v spominu sovaščanov, trpljenje pod fašizmom, vojno in nemško preganjanje ter grozote komunističnega koncentracijskega taborišča, ki ga je sam doživel. Pričevanje začenja z vaškim izročilom iz Napoleonovih časov, ko sta se v vasi ubila dva francoska konjenika. Franc pove staro hišno molitev in obudi spomin na svojega očeta, ki je v prvi svetovni vojni ranjen pristal v ruskem ujetništvu, kjer je doživel boljševistično revolucijo. V času italijanske zasedbe je družino močno ogrozilo uničenje zadruge, kar je bila posledica italijanskega pritiska in predhodnega slabega upravljanja. Franc se spominja sovražnega odnosa do Slovencev, ki je prevladoval v italijanskih šolah, kar je tudi sam dvakrat izkusil. Živo je opisal tudi protifašistično delovanje svojega strica Mirka Kavčiča, aktivnega Tigrovca, ki se je ob prvem tržaškem procesu umaknil v Jugoslavijo. Med vojno je tudi sam, 15-leten vozil hrano za partizane. Starejši brat je bil v Kosovelovi brigadi, medtem ko je bil oče kot gospodarski referent izdan in zaprt s strani Nemcev. Dobravlje so doživele dva obsežna partizanska napada na nemške preskrbovalne kolone, a je vas ostala skoraj nepoškodovana, pač pa se je okupator znesel nad sosednjo vasjo Cesta in jo požgal. Konec vojne je doživel v Vidmu v Italiji, kjer je bil priča umiku poražene nemške vojske in prihodu moderne anglo-ameriške armade. Zaradi javnega kritiziranja partijskih funkcionarjev, ki so vaščane silili v zadruge po sovjetskem vzoru, so ga po vojni zaprli in poslali na prisilno delo v taborišče Litostroj, kjer je doživel strahotna ponižanja starih ljudi, podjetnikov in kmetov, ki niso zmogli obvezne oddaje. Kritičen do komunističnega režima in njegovih naslednikov je ostal klen Slovenec in izvrsten pričevalec zgodovinskih dogodkov kakršnih je malo. ...
Danica Razpet, iz Trnovega v Ljubljani je v revoluciji izgubila očeta in oba brata, izropali so jim pa tudi hišo. Najhujše se je začelo po vojni, ko je morala zaradi šikaniranja opustila šolanje in je postala ena najbolj znanih solataric na ljubljanski tržnici. "Trg je bil moje življenje!" pravi pričevalka, ki ji je še kot deklici mama v spominsko knjigo napisala naj nikoli ne pozabi na krivico, ki se jim je zgodila.
Hčerka vojne vdove, 95-letna Marija Frlan, je že kot 8-letna deklica zapustila dom in odšla služit. Trdo, skromno življenje, ki se je nadaljevalo je zaznamovala tudi vojna. Komaj leto dni poročena je zadnjič videla moža na tovornjaku, ki je njega peljal v smrt, njo pa v Begunje na Gorenjskem od koder je bila poslana naprej v zloglasno, žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Njena neusahljiva radoživost jo je preko različnih preizkušnjah, ki so sledile tudi po vojni, ko si je ustvarila družino, pognala 70-letno na Triglav in 81-letno s tovornjakom po Evropi.
95-letni frančiškanski duhovnik, dolgoletni profesor na rimskih univerzah, ki govori kar 14 tujih jezikov, s svojo iskrenostjo in modrostjo v hipu navduši gledalca. Iz rodnega Maribora ga je študij zanesel v Ljubljano in že med vojno v Vatikan, kjer je bil priča vplivu fašizma na italijansko duhovščino. Iz Rima, kjer je napravil izredno kariero, se je po upokojitvi ustalil v Žabnicah pod Sv. Višarjami, sedaj pa je iskan spovednik na Kostanjevici pri Gorici. Kljub izredni karieri je ostal skromen in odprt do sveta, a oster do cerkvenih zmot in teoloških kontradikcij.
Kleni Slovenec iz Roža v svoji življenjski izpovedi ponazarja vso tragedijo, ki je doletela naše rojake na Avstrijskem Koroškem. Potem, ko so po plebiscitu 1920 še imeli slovenske šole, je bilo z nacističnim pritiskom po anšlusu tega hitro konec. Avstrijci so v času nacizma njegovo in več sto zavednih družin izselli na sever. Franc je bil desetletja črkostavec v tiskarni Mohorjeve družbe in tudi sam izdal več knjih o svojem očetu - prav tako koroški slovenski korenini.
91-letni slovenist iz Srej v Avstriji, rojen v Sapu pri Ljubljani, ima z dolgoletnim delom pri Mohorjevi družbi in slovenskemu programu ORF velike zasluge za slovenstvo med rojaki v Avstriji. Franc je izkusil različne vojske, od vaških straž do partizanov in domobrancev. Ob koncu vojne pa se je umaknil iz Jugoslavije. Študiral in doktoriral je v Gradcu, kjer je bil več let učitelj slovenščine v družini grofa Herbersteina, zadnjega lastnika ptujskega gradu.
82-letnik iz Trebije v Poljanski dolini je odrasel na ugledni kmetiji in bil že kot otrok priča strahotam vojne. Revolucionarni umori učiteljice in sosed, so ga trajno zaznamovali. Kot mladoleten je bil zaradi ognjevitega značaja pogosto v konfliktu z oblastjo in zato tudi v taborišču v Kočevju. Zvonko, ki je bil strasten ribič, gasilec in voznik avtobusa je svoje zanimive življenjske zgodbe opisal tudi v zajetni knjigi.
Sin predvojnega industrialca, je bil kljub sodelovanju v partizanih, zaradi stikov z Angleži, po vojni obsojen na smrt. Pobegnil je v tujino ter kot profesor na Univerzi v Glasgowu in eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za komunistične gospodarske sisteme, že pred desetletji napovedal njihov propad. V pričevanju je izrazil skrb nad razmerami v Sloveniji in ocenil, da bo domovina končala krizo le, če se bo uspela rešiti spon starega režima v ekonomiji in politiki.
Sin podjetnika iz Ajdovščine in poznejši strojni innženir v izredno dragocenem pričevanju oriše fašistično preganjanje, ki ga je doživel kot otrok, začetek vojne, svoja partizanska leta, in mešanje osvobodilnega boja z revolucijo ter trpljenje prebivalstva. Podrobno opiše partizansko zasedbo Trsta in žalosten umik iz mesta leta 1945. Zlasti travmatično pa je bilo zanj, ko je v sestavi KNOJa po vojni sodeloval pri »čiščenju ostankov bele garde«. Ker se je uprl ubijanju ujetih se je tudi sam komaj rešil: »Za vsako ceno sem želel ohraniti čisto vest – te me sedaj drži pokoncu.«
Vojno je preživljal kot otrok v kmečki družini na Dolenjskem. Zelo ga je zaznamovalo revolucionarno nasilje in umori, ki so se vršili med vojno. Postal je duhovnik in misijonar na Madagaskarju, Braziliji, na Švedskem, sedaj pa vodi slovensko misijo v Londonu. Pronicljiv in kritičen opazovalec slovenskih razmer brez dlake na jeziku govori o svojih pogledih na slovensko preteklost in sedanjost.
Hčerka mariborskega podžupana Žebota, ki so ga ob okupaciji nacisti pokončali v Dachavu, ter sestra Cirila Žebota, pisca Neminljive Slovenije, nam živo oriše barvito meščansko življenje v Mariboru pred vojno ter revolucionarni teror v Ljubljani, ko je bila med prvimi na kraju umora domoljuba Lamberta Erlicha. Kot begunka po koncu vojne je preživela številna taborišča in se na koncu ustalila v Veliki Britaniji, kjer sta bila z možem Dragom Lavrenčičem dolgoletna sodelavca BBC. V zadnjem času jo je zelo prizadela afera Meršol, ko se je izkazalo, da so številni »prijatelji« iz Slovenije vohunili za Udbo.
Vojna je povsem zaznamovala mladost skoraj 95-letne Frančiške, ki imela 6 bratov v partizanih ali internaciji, pa tudi sama je izgubila prvega fanta v dražgoški tragediji, drugi, partizan, pa je padel tik pred koncem vojne. Po vojni je bila v službi na javni upravi in za zvezi borcev, od koder ima zanimive spomine.
Nekdanja sindikalna voditelja sta svoji osebni življenjski zgodbi v izredno zanimivem pričevanju prepletla s spominom na znamenito stavko strojevodij leta 1988, ki je bila prva uspešna v bivšem režimu, saj se je z njimi moral pogajati predsednik Izvršnega sveta. Prav slovenski strojevodje pa imajo poglavitno zaslugo, da je bil jugoslovanski miting resnice 1. decembra 1989 v Ljubljani odpovedan.
Življenje sestre Magdalene Gosar je bilo zaznamovano s potjo očeta Andreja Gosarja, utemeljitelja krščanskega socialnega nauka. Zvesta evangeliju je bila tudi ona. »Vse sem si morala izbojevati!« pravi po 55 letih življenja v Inštitutu sester frančiškank Marjinih misijonark. Njen oče je bil pravnik, minister za socialno politiko in poslanec v generalni skupščini Društva narodov v Ženevi. Preživel je Dachau in številna zaslišanja, a ostal zvest misli, ki jo je zapisal v svoje najpomembnejše delo Za nov družbeni red: »Nismo rojeni za zemljo!«
Edini še živeči slovenski četnik in poznejši domobranski častnik pričuje o malo znani prvi nacionalni ilegali, ki se je mimo OF pojavila na Dolenjskem, a je prišla kmalu v konflikt s partizani. Zlasti pretresljiv je njegov spomin na trpljenje v Teharjah in spektakularen beg iz ujetništva na svobodo.
Rojstvo v prepovedanem zakonu solunskega atentatorja in županove hčere v makedonski Krivi Palanki je Radmilo zaznamovalo za vse življenje. Potem, ko je bila posvojena in med okupacijo v kovčku pritihotapljena v Slovenijo. 7 mesecev ni spregovorila, a se je postavila na lastne noge in se pogumno spopadla z življenjem; več kot tri desetletja kot učiteljica v odročnih krajih Štajerske in Primorske.
Iskrena in spominsko precizna pripoved gorenjskega mobiliziranca v nemško vojsko, ki je bil udeležen v nekaterih najhujših bojih na ruski fronti, se dotakne vsakogar. Strahote vojne so se zanj končale na Češkem, kjer je sodeloval z odporniškim gibanjem, se ustalil in si našel dekle. Po treh letih je Češka padla v primež totalitarnega režima in svobode je bilo konec ter Peter se je moral vrniti v Jugoslavijo.
Pričevanje, k pritegne in presune vsakogar; še mladoleten je bil Leopold mobiliziran v nemško vojsko, kjer je prestal pekel izkrcanja v Normandiji, se čudežno rešil v ujetništvo in prostovoljno javil v jugoslovansko kraljevo vojsko na Škotskem . Potem je kot partizan prekomorec po hudih bojih z ustaši, prišel v Slovenijo. Bil je v posadki tanka, ki je že 8. maja 1945 prispela pred magistrat v svobodno Ljubljano, a so se morali po ukazu nadrejenih vrniti, da je naslednji dan prestolnico kot »prva« osvobodila druga enota. Sedaj, v zrelih letih ga boli pozaba okrog 200 soborcev, ki so padli v bojih z ustaši pri Gospiču, pa sploh nimajo urejenega groba in spominske plošče.
90 letni, slovenski in srbski domoljub kot pravi, se je po nacističnem izgonu v Srbijo priključil četnikom – jugoslovanski kraljevi vojski in postal njen častnik. Izredno doživet opis najhujših stisk v vojni, preštevilnih bojev z Nemci, partizani in zlasti ustaši, odstira povsem nov pogled na značaj vojne v Jugoslaviji ter obenem pričuje o nesmislu nasilja…
Neveljaven email naslov
