Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Franc Šetar - Rado je mladost preživel v župniji Device Marije v Polju – danes Ljubljana - Polje, v bližini takratnega vojaškega letališča. Njegov oče je bil med prvo svetovno vojno bolničar, in to je bil tudi njegov poklic v bližnji psihiatrični bolnišnici. Spomni se napada na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941, ki je popolnoma spremenil tok zgodovine in zaznamoval tudi življenje mladega Franca. Družina je bila katoliška, Franc je bil tretji od petih otrok. Spomni se, kako so med italijansko okupacijo prve umore domačih ljudi začeli izvajati partizani, kar je naposled privedlo do ustanovitve vaške straže. Ob koncu vojne se je skupaj s številnimi drugimi begunci umaknil čez Ljubelj na Koroško in bil vrnjen v Slovenijo. Doživel je kataklizmo pogroma nad ujetniki, ki so jih komunistične oblasti povečini zverinsko pobile. Najprej je bil na škofjeloškem gradu, nekaj časa skupaj s poznejšim osamosvojiteljem Ivanom Omenom, pozneje pa so jih premestili v taborišče v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Od tam je potekal transport v Kočevski Rog – v Macesnovo gorico, pravzaprav v smrt. Njegov pogled na te najbolj tragične dogodke v slovenski zgodovini je zelo dragocen. Sam je bil izpuščen in je preživel vse te grozote, ki so mu ukradle mladost in ga trajno zaznamovale. Po vojni mu je ob številnih težavah in preprekah ter ob preganjanju Udbe le uspelo uresničiti svojo mladostno željo, da bi postal duhovnik (in misijonar v Indiji). V jezuitski red je vstopil oktobra 1947 v Zagrebu. Po dveletnem uvajanju je med dveletno vojaščino opravil izpite za osmi razred klasične gimnazije in maturo. Po končanem izobraževanju je v 60. letih v Mariboru kljub okrnjenemu zdravju sodeloval pri ustanavljanju šestih jezuitskih župnij. Poleg tega je sodeloval pri ljudskih misijonih, občasno pa je pomagal tudi na Ptujski gori in v Brezju. Dolga leta je bil zelo dejaven tudi na Svetih Višarjah. Od leta 1971 je deloval v ljubljanski župniji Dravlje, kjer je poleg prejšnjega dela pošiljal članke v Družino, objavljal prevode, izdal avtobiografijo Časi smo ljudje in nato njen ponatis Svoboda na izpitu. Po naročilu škofov Turka, Šuštarja in Rodeta je deloval v Beogradu v jezuitski župniji sv. Petra apostola ter osem let v Kočevski Reki in okoliških krajih, kjer je na novo postavil po koncu vojne porušeno cerkev. Od leta 2005 je bil župnik v župniji sv. Jakoba na Gornjem trgu v Ljubljani. Pomagal pa je tudi v okoliških župnijah, zlasti v župniji Ljubljana Moste. V tem obdobju je tudi zavzeto spremljal filme s poučno in krščansko vsebino ter jih skupaj s p. Ivanom Hercegom prirejal za potrebe verouka in kateheze. Na področju kateheze s pomočjo filma velja za enega od pionirjev v Slovenski katoliški Cerkvi. Zdaj že dobrih pet let sodeluje v domači baročni cerkvi sv. Jakoba z jutranjo mašo ter vestno opravlja gospodinjska dela v skupnosti jezuitov. Izdal je več knjig, ki zadevajo verska pa tudi politična in zgodovinska vprašanja. Ena od zadnjih je futuristična oz. vizionarska zgodba Nova Emona, ki govori o obujanju krščanstva v razkristjanjeni Ljubljani v desetletjih, ki so pred nami.
Pretresljiva, ganljiva izpoved Frančiške, ki je bila kot mlado dekle priča grozljivim dogodkom. Podeli pretresljivo zgodbo o umorjeni sestri Karmeli. Znano je bilo, da je bila komunističnim oblastem v napoto. Ko je 14. januarja 1949 šla na pevsko vajo, so jo 'neznanci' prijeli, jo vrgli v avto ter jo potem več dni mučili. Njeno truplo so odvrgli v Cerkniško jezero. Avgusta 1951 so ob košnji zadeli ob razpadlo truplo. Domači so hitro ugotovili, da gre za umorjeno sestro Karmelo. Želeli so jo dostojno pokopati, oblastniki pa so to preprečili in vse njene ostanke odpeljali. Njenega vpliva so se bali tudi še po njeni smrti. Kot pove pričevalka, so jo ubili, da bi uničili petje, sodelovanje pri maši. S tem onemogočali versko življenje, da bi vera čim bolj opešala. To je bil njen greh.
Pričevanje Antona Murglja z Daljnega Vrha je eno od najpretresljivejših, saj glavnina njegove izpovedi zadeva okruten pomor dveh njegovih bratrancev in župnika Komljanca ter farovškega hlapca maja 1942. Anton se je kljub bolezni odločil za pričevanje. Želi si namreč, da zločinsko dogajanje ne bi šlo v pozabo in da se tak teror ne bi nikoli več ponovil. V uvodu nam predstavi življenje na Daljnem Vrhu pred vojno in ob začetku vojne, ko se je že pokazalo, da so med domačini nekateri privrženi sovjetskemu komunizmu in hkrati paktu Hitler-Stalin oz. nacionalnemu socializmu. Ti so potem agitirali, da je treba obesiti nacistično zastavo in zahtevati, da njihovi kraji, ki so padli pod italijansko okupacijo, spadajo pod Tretji rajh. Sprva miren potek okupacije za običajne ljudi je bil skaljen spomladi leta 1942, ko so začeli partizanski privrženci organizirano krasti konje, med domačine pa se je zalezel strah. Tisti, ki so bili potencialni nasprotniki prevratnih idej, so postali tarče revolucionarjev. Brata Murgelj ste bila znana kot "mlada luštna fanta", ki sta bila dejavna v verskem življenju in sta redno hodila k maši v Prečno. To, kar se je z njima ter župnikom in hlapcem zgodilo, je izjemno tragično, saj so pri okrutnem zločinu sodelovali domačini, pri ugrabitvi pa je, kot kaže, sodeloval tudi poznejši partizanski zgodovinar Franček Saje. Zajeto četverico so partizanski privrženci odpeljali na grad Hmeljnik ter jih tam okrutno mučili in pozneje v bližnjem gozdu pobili. Komaj verjetna okrutnost je prišla na dan 3. aprila 1943, ko so žrtve izkopali in opravili sodnomedicinski pregled, ki je pokazal, kaj se je s četverico dogajalo. Pričevalec Anton hrani originalni zapisnik, skupaj s fotografijami žrtev, ki so jih naredili ob ekshumaciji aprila 1943 in so v pričevanju tudi pokazane. Podrobno ve, kaj se je dogajalo in kdo je bil udeležen pri pomorih in mučenjih, saj je vsa leta po vojni poizvedoval o tem.
Ob iskrenem in doživetem pričevanju Justine Doljak iz Predgriž na Črnovrški planoti nad Idrijo spoznamo življenje nezakonske deklice in njene družine. Justina je bila najprej stigmatizirana, ker je bila brez očeta oz. je ta ni priznal. Pozneje pa jo je močno zaznamovala vojna, ki je v teh krajih terjala visok krvni davek in veliko strahu ter trpljenja. Ob Justininem pričevanju spoznamo razmere, v katerih je z družino živela pred vojno in tudi po tem, ko je bil ubit njen očim in se je družina znašla v veliki revščini. Justina govori o neverjetni osebnosti mame, ki je premagala vse te preizkušnje in je tri hčerke spravila do kruha. Justina je postala učiteljica, čeprav se ji je napovedovala akademska kariera. Najdlje je službovala v Grgarju pod Sveto goro, kjer si je tudi ustvarila družino in kjer živi še danes. V času učiteljevanja so jo ovirali, ker ni hotela stopiti v komunistično partijo. »Ne morem izdati svoje družine,« si je takrat rekla in zaradi tega ni napredovala. Je neutrudna raziskovalka krajevne zgodovine, zaslužna za imeniten Grgarski zbornik ter druge knjige, ki pričajo o dediščini in ljudeh v teh krajih.
Primorski duhovnik Franc Prelc se nam v izjemni življenjski izpovedi predstavi kot skromen in iskreno veren dušni pastir. Ko pa podrobneje spoznamo njegovo življenje in dobra dela, ki jih je s sestro Kristino in sodelavci opravljal desetletja, ga lahko uvrstimo med najbolj karizmatične in karitativne osebnosti na Slovenskem. Pričevanje je bilo posneto v obdobju, ko se je oče Franc spopadel s težko boleznijo. Toda način, kako je to preizkušnjo sprejel, je izjemen primer duhovne moči in predanosti Božji volji. Prelčeva družina izvira iz Istre, z območja tromeje s Krasom in Brkini. Mama je bila izjemna ženska, ki je hotela v misijone v Indijo, a jo je sorodnik, župnik, prepričal, da ostane doma. In tako se je poročila, številna družina pa je obrodila veliko duhovnih poklicev. Njegovi prvi spomini segajo v čas vojne. Prelčeva hiša, ki je veljala za dom, v katerem so vrata odprta za vse, je bila tudi zatočišče za partizane. Pozneje, po vojni, ko so se fantje in dekleta odločali za duhovne poklice, se je na to pozabilo in tudi Franca so silili, da bi delal za Udbo, a se je temu odločno uprl. Med pričevanjem spoznamo razmere v semenišču v Pazinu, kjer so vzgajali izjemne primorske duhovnike. Oče Franc je po novi maši z vsem srcem zagrizel v pastoralno in karitativno delo, ob njem so bili ves čas sestra Kristina in tudi predani sodelavci. Najdlje je bil župnik v Portorožu. Tam so takrat ustanovili župnijo in zgradili čudovito Marijino cerkev. Služboval je tudi v Svetem Antonu in v Bertokih. Zaradi bolezni je poslanstvo župnika odložil, a po svojih močeh še naprej dela za dobro ljudi in skupnosti. Zelo dejaven je v Marijinem delu, kar v pričevanju lepo predstavi. Seveda pa je govor tudi o njegovi pobudi za pomoč zasvojencem z mamili, ki je bila eden od temeljev za ustanovitev več komun po Sloveniji. V Portorožu je nastala tudi skupnost za odvajanje od alkohola, poimenovana Vrtnica. Ob koncu oče Franc izrazi veliko hvaležnost za življenje in tudi za možnost pričevanja, ki je bolj kot za današnji pomembno za jutrišnji čas.
Ana Kosič iz Opatjega sela na Krasu je izjemna pričevalka. Z živo in iskreno pripovedjo nas najprej popelje v čas prve svetovne vojne, ko so bili njeni predniki zaradi bližine soške fronte izseljeni na Češko, kjer so bili zelo lepo sprejeti in so zato ohranili stike s tamkajšnjimi ljudmi. Od tam ima zanimive fotografije in predmete, med drugim očetovo spričevalo iz češke osnovne šole, pa angela varuha iz porcelana ... Ko so se po vojni vrnili domov, je bilo vse uničeno, zavladala je Italija, ki se je do Slovencev obnašala kot mačeha. A ljudje so držali skupaj, vas je dihala kot eno, veliko je bilo družabnosti in skupnega veselja. Kosičeva je zelo dobro in iskreno opisala tudi družinske razmere, nas potem skozi pripoved popeljala v čas fašizma in razpada Italije, ko so se tudi med Trstom in Gorico pojavili partizani. Domačini so jih sprva imeli za »naše fante«, pravi, a bolj kot z narodnoosvobodilnim delom so vas in okolico zaznamovali z divjimi pomori več domačinov, med njimi še ne 16-letne sosede Vilme Ferletič. Vilmina mati je morilcem sledila in videla, kako so hčerko posiljevali in ubili. Duševno je zbolela, in da ne bi koga »izdala« so ubili še njo in moža. Komunistična gverila je ubila kar devet domačinov. Ana z žalostjo resnicoljubno opiše takratne tragične dogodke, ki so tako zaznamovali vas, da se povezanost in veselje, ki so ju poznali pred vojno, nista več vrnila. Spomni se tudi, kako so zaradi partizanske akcije Nemci postavili pred zid skupino vaščanov – rešila sta jih župnik in gostilničar Pahor, ki sta pred okupatorjem pokleknila in izprosila rešitev. Tudi Pahor je bil potem med žrtvami partizanov. Olajšanje je prišlo po vojni, ko so bili nekaj časa pod angleško zasedbo, ko pa je tudi te kraje zasedla Titova Jugoslavija, se začelo pomanjkanje in bežanje čez mejo in s tem povezano šikaniranje. Ana je spregovorila o bogati družinski zgodovini in o svoji življenjski poti, na kateri je ostala zvesta narodu in Bogu. Načelna je bila tudi, ko je udbovec od nje, uslužbenke na pošti, zahteval, naj mu priskrbi pisma iz tujine. Zavrnila ga je, vendar je bilo jasno, da je komunistična diktatura nadzirala vse. Zato je bila še posebej vesela, ko se je Slovenija leta 1991 osvobodila. Pričevanje je bilo posneto nekaj tednov pred obsežnim požarom poleti na Krasu, zato vidimo Opatje Selo z okolico v času, ko je bilo še zeleno …
Pričevanje g. Antona, rojenega v Rihemberku (danes Branik) na Primorskem, je posebej zaradi pričevalčevega izjemnega spominadragocen uvid v medvojno dogajanje v teh krajih. Pavlica je že desetletja ljubiteljski raziskovalec polpretekle zgodovine. Dokopal se je do številnih dokumentov in pričevanj, ki odstirajo zamolčani del preteklosti. Otroštvo, ki ga je Anton preživljal v zelo skromnih razmerah, je prekinil partizanski napad na nemško-italijansko vojaško kolono med Rihemberkom in Komnom leta 1944. Partizani so se izživljali nad trupli padlih okupatorjev in jih zažgali, Nemci pa so iz maščevanja požgali Rihemberk in Komen ter prebivalstvo odgnali v internacijo. Pavlica se je dokopal do fotografij, ki so bile posnete po napadu, in jih v oddaji tudi pokaže. Podrobno opiše pot v internacijo čez Brenner in življenje v Nemčiji, kjer so v katoliškem okolju z domačini kar dobro shajali. Anton se spomni, da so bili ljudje, sploh pa duhovniki in nune, proti Hitlerju. Z domačini v Nemčiji so ohranili lep odnos in so se obiskovali tudi po vojni. Spomni se konca vojne in prihoda Američanov, ki nemškemu civilnemu prebivalstvu niso storili hudega. Slovenci so z njihovo pomočjo pripravili slovensko mašo, ki je zaradi izjemnega petja na zaveznike naredila močan vtis. Z domačini iz Komna in Rihemberka je bil v begunstvu prostovoljno tudi komenski župnik Viktor Kos, ki so ga ljudje izjemno spoštovali. Prihod domov je bil poln novih preizkušenj. Rihemberk je bil sicer pod ameriško zasedbo, tako da je zavezniška uprava pomagala obnavljati in graditi hiše tistim, ki so želeli. Vladalo je sproščeno vzdušje, ki pa se je spremenilo, ko so ti kraji prišli pod jugoslovansko oblast. Takrat je bilo več ideologije in manj hrane ter življenjskih potrebščin. Anton je opravil osemletko v domačem kraju in se po poklicni šoli v Idriji zaposlil v podjetju Vozila Gorica. Veliko mladih fantov, najbolj sposobnih, je takrat zbežalo na zahod, tudi Antonov brat. Sam pa je ostal, našel ženo, za katero pravi, da mu je "padla sekira v med" ter si oblikoval družino ter zaživel v Plavah ob Soči. V pričevanju se dotakne tudi partizanskih umorov v domačem kraju, o čemer je neutrudno zbiral podatke in pričevanja ter se dokopal do presenetljivih ugotovitev.
Pisatelj in akademik Boris Pahor se v tretjem delu svojega ekskluzivnega zgodovinskega pričevanja z vsem svojim bitjem postavi za narodno zavest in slovenski jezik, rekoč: »To ni noben nacionalizem, imeti svoj jezik, svojo identiteto, svojo kulturo.« Izpostavi, da se je vedno zavzemal za to, da se o Slovencih govori kot o samostojnem narodu v Evropi. Pahor izraža svojo skrb in nasprotovanje levici, ki krni nacionalno pripadnost z idejo internacionalizma. Za Slovence je to usodno, meni Pahor in je prepričan, da je domoljubna vzgoja v šolah ter zvestoba jeziku nekaj svetega. Pričakuje, da bo ob poglobljeni krizi na tem področju reševanje jezika in narodne zavesti v večji meri prevzela Cerkev. V pričevanju se znova spomni fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu, kar ga je trajno zaznamovalo v zvestobi in boju za slovenstvo. V Narodnem domu je gledal uprizoritev Jurčičevega besedila, kako je Krjavelj hudiča presekal na dvoje, spominja se tamkajšnjega miklavževanja in parkeljnov … Pahor opiše, kako ključen je bil za njegov pisateljski preboj v svet rojak Evgen Bavčar, ki mu je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja na široko odprl vrata v francoske kulturne kroge. Šele ko je s svojo literaturo in nastopi uspel v Franciji, se je uveljavil tudi v Evropi, v Italiji in v večji meri tudi v Sloveniji. Pravi, da ju z Bavčarjem veže podobna usoda njunih mater: »Imava nekaj skupnega, tudi naše primorsko gledanje na slovensko književnost in na slovenstvo, ki je drugačno od ljubljanskega. In to je velika sreča, da imamo Bavčarja.« V spominih se večkrat vrača k prijatelju Edvardu Kocbeku, za katerega pravi, da so ga komunisti v celoti izkoristili za svoje namene in ga potem skušali uničiti oz. onemogočiti, podobno kot vse krščanske socialiste, ki so bili v partizanih. Pahor spregovori tudi o svojem videnju slovenske samostojnosti, kjer je med slovenskimi literati oral ledino in navdihoval tudi krog Nove revije. Pri svojem delovanju ni poznal oportunizma, ampak je sledil resnici: »Računal sem, da če govorim po pravici, mi nihče ne more nič!« Pričevanje, ki ga lahko razumemo kot pisateljevo oporoko svojim rojakom, 104-letni Boris Pahor sklene s pozdravi tistim, ki ga bodo poslušali. Zlasti si želi, da bi bili to mladi ljudje, da bi šole, tudi prek njegovega pričevanja, poskrbele, da mladi izvedo, kaj je moral slovenski in primorski človek prestati, da je ostal zvest sebi in svojemu jeziku.
Boris Pahor v svoji stoletni zvestobi slovenski kulturi, jeziku, identiteti in svobodi na najboljši način simbolizira slovensko vest stoletja. Njegovo izjemno pričevanje, ki ga je ob treh obiskih na njegovem domu v Trstu posnel Jože Možina, lahko razumemo tudi kot pisateljevo oporoko Slovencem. V drugem delu nas Boris Pahor povede v svet boja za slovenstvo in svobodo izražanja, ki je po drugi svetovni vojni potekal tudi ob močnem nasprotovanju jugoslovanskega režima in vohunjenju Udbe. Pahor se je bil ne glede na posledice vedno pripravljen izpostaviti, ko je šlo za laži in napade na osebnosti, ki jih je cenil. Postavil se je tudi za Edvarda Kocbeka, za katerega pravi, da so ga komunisti izrabili za svoje cilje. Režimu se je zameril, ko je v Primorskem dnevniku dobro ocenil Kocbekov Strah in pogum. Drugi tak primer je bil, ko sta z Alojzom Rebulo izdala revijo Zaliv s pogovorom Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, v katerem Kocbek spregovori o pomoru domobrancev. Sledilo je preganjanje, v katerem sta najvišjo ceno plačala Viktor Blažič in Franc Miklavčič. »Jaz se takrat, jaz se razpištolim, ko je krivica!« pravi Pahor, ko obudi spomin na takratno dogajanje. Prepovedali so mu vstop v Jugoslavijo, čeprav se je zavzemal za narodno identiteto in je to javno izpovedoval. »Jaz sem napadel Kardelja, ker je rekel, da bodo komunisti odpravil narod,« se spominja. Boris Pahor v nadaljevanju izraža veliko zaskrbljenost za prihodnost našega naroda: »Je treba dat v slovenske šole dijakom zavest, da so Slovenci in da imajo svojo tradicijo,« pravi in nasprotuje pritiskom, ko skušajo že omembo nacionalne zavesti vrednotiti kot nekaj slabega. Akademik Pahor izpostavlja slovenski humanizem, ki sta ga vzpostavila Trubar in Prešeren, kot močan zgled za sedanjost – od tod tudi njegovo prizadevanje, da se v besedilu slovenske himne uveljavi tisto, kar je najprej izpostavil največji slovenski pesnik: »Bog živi našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet. In potem Bog živi vse narode. Saj to je naš humanizem! Skazili smo ga med drugo svetovno vojno …« še doda Pahor. 104-letni tržaški pisatelj sklene pogovor z obžalovanjem in opozorilom, da smo Slovenci z medsebojnim ubijanjem med drugo svetovno vojno postali veliki antihumanisti: »To imamo danes, še vedno imamo v sebi, in namesto da bi se rešili in naredili neko zvezo za rešitev slovenske države, še vedno vztrajamo pri tem. To pa ni smisel Evropske unije in to ni v smislu obstoja slovenske države!«
Ekskluzivno pričevanje v treh delih. Boris Pahor v svoji stoletni zvestobi slovenski kulturi, jeziku, identiteti in svobodi na najboljši način simbolizira slovensko vest stoletja. Njegovo izjemno pričevanje, ki ga je ob treh obiskih na njegovem domu v Trstu posnel Jože Možina, lahko razumemo tudi kot pisateljevo oporoko Slovencem. Sam si je želel, da bi mu prisluhnili tudi mladi. Pahorjeva izpoved ponuja enkraten in celovit uvid v življenje in čustvovanje velikega slovenskega pisatelja, rojenega leto dni pred začetkom prve svetovne vojne. Človeka, ki je na lastne oči videl požig Narodnega doma v Trstu, o čemer pravi: »Mentalno sem bil malo izgubljen, če se hoče, šok je bil to. Požig Narodnega doma, odpoved slovenskih šol. Moraš govoriti italijansko. Greš z materjo, ona te povleče za roko, govori po italijansko ... Jaz sem takrat razumel, da jaz moram bit upornik.« Življenje v večnacionalnem okolju je skazilo nasilno širjenje nacionalistične in fašistične ideologije v Italiji. Kot sam pravi, genocid nad Slovenci ni zadeval samo kulture. Med drugo svetovno vojno je bil kot italijanski vojak poslan v Libijo, ker je kot prevajalec delal v taborišču ujetih jugoslovanskih častnikov v Bogliacu pri Gardskem jezeru. Po kapitulaciji Italije je prijateljeval z Danico Tomažič, aretirali so ga domobranci in pristal je v nacističnem koncentracijskem taborišču. Strahote taborišča podrobno predstavi tudi v pričevanju, v njegovi literaturi pa o tem govori silovita Nekropola. Temeljna poanta njegovega pričevanja je humanost ter zvestoba slovenstvu v jeziku in kulturi. Kot človek in pisatelj je postal borec proti vsem oblikam diktature, tudi jugoslovanske, ki je nastopila po vojni in krnila slovensko identiteto. Stopil je na pot literature, uprl se je jugoslovanskemu režimu, ko je šlo za Kocbeka in resnico o komunističnih zločinih. Posebej odločno se je postavil za krepitev slovenske identitete na temeljih resnice in narodne zavednosti ter postal eden ključnih glasnikov svobode in demokracije in je kot tak izjemno zaslužen za humus, iz katerega je pognala samostojna slovenska država. Pahor nam skozi svojo bogato pripoved predstavi čas, v katerem je živel. Čas mladosti, ljubezni, trpljenja in vojne.
Pričevanje stoletnika Franca in njegove žene Ane, posneto na idiličnem Malem Polju nad Vipavsko dolino, nas najprej vrne v obdobje fašističnega preganjanja primorskih Slovencev. Franc je bil leta 1942 mobiliziran v italijansko vojsko, ki jo je odslužil na Korziki in Sardiniji. Leta 1946, v času, ko je vladala velika revščina, se je vrnil domov. Nov režim je takrat kmete tlačil še z obvezno oddajo živil, zato so se spopadali z lakoto. Anina družina je med vojno prestala številne preizkušnje. Ko so partizani leta 1944 napadli domobransko postojanko v Črnem Vrhu nad Idrijo, so bili tam ubiti njeni trije polbratje, eden od njih bogoslovec v zadnjem letu študija. Ana je 13-letna odšla iskat svoje polbrate in jih vse našla mrtve. Nekateri podivjani domačini so nesrečnega očeta ubitih fantov še zmerjali, ko je sam kopal grob zanje na vaškem pokopališču. Ta in drugi prizori vojne, ki jih je videla kot otrok, so jo trajno zaznamovali. A življenje se je moralo nadaljevati. Ana in Franc sta se spoznala leta 1952 na plesu za Marjetino nedeljo v Črnem Vrhu. Pozneje sta se poročila in v zakonu se jima je rodilo 5 otrok. Starost jima je prinesla velik blagoslov številčne, razširjene družine z vnuki in pravnuki, pa tudi nove preizkušnje. Franc je težko zbolel. Opisal nam je predsmrtno doživetje, ko je na prehodu v drugi svet srečal svojo mamo … Izjeman zakoca Pregelj se v zakonu skupaj bodrita in podpirata že dobrih 65 let. Izjemno pričevanje izkušenih stoletnikov.
Marija Ahačič Pollak je izjemna pričevalka, saj je z glasbenim opusom in delom na več področjih veliko prispevala k ohranitvi slovenske identitete tako v Sloveniji kot v zamejstvu in med izseljenci. Rodila se je v Tržiču v glasbeni družini. Oče je bil zaveden Slovenec in Maistrov borec, zato so družino leta 1941 nemški okupatorji izgnali v Valjevo. O tej težki preizkušnji gospa Marija živo pripoveduje in poudarja, da sta jih reševala slovenska pesem in očetov optimizem. Po vojni so se vrnili v Tržič. Že pri osmih letih je znala veliko slovenskih narodnih pesmi. Po očetu, ki je bil 40 let kapelnik tržiške godbe na pihala, je podedovala dar za glasbo. Po osnovni šoli in nižji gimnaziji se je vpisala na kranjsko gimnazijo. Učila se je solopetja, od devetega leta pa tudi igranja klavirja. Po maturi na kranjski gimnaziji leta 1955 se je v Ljubljani vpisala na akademijo za glasbo. Že leta 1956 je bila uspešna na avdiciji pri ansamblu Slavka Avsenika. Še danes je nepozabna njena izvedba pesmi
Zofija Demšar z Rudna pod Dražgošami v Selški dolini se pri 92 letih odlično spomni preteklih časov. Rodila se je v bližnjih Kališčah, na hribovski kmetiji pri Žvanovih. Po nemški okupaciji je morala hoditi v nemško šolo, kjer je naenkrat vse potekalo v tujem jeziku. Nemcev niso marali, posebej pa se je razvedelo o njihovi okrutnosti, ko so po partizanskem umiku pokončali številne Dražgošane, tudi njenega strica. Zofija se spomni streljanja in občutka groze, ko je trajal spopad v Dražgošah, le dober streljaj čez hrib od njihove vasi. Kasneje, leta 1945, so bili na njihovem domu domobranci, ko so partizani hišo razstrelili in so domači le po čudežu ostali živi v razrušeni domačiji. Postali so begunci in tudi močno zaznamovani posebej po vojni, ker niso bili na komunistični strani. »Molili smo in jokali, nič drugega, morali smo preživeti …« se spomni Zofija. Kot pogosto pri slovenskih družinah pa je bil en brat pri partizanih, vendar ni mogel kaj dosti pomagati preganjani družini. Po vojni so tolkli revščino, ki jo je še poglabljala obvezna oddaja kmečkih pridelkov. Mož Alojz je bil z Rudna, mobiliziran je bil v nemško vojsko in tam pisal dnevniške zapiske, ki jih med pričevanjem tudi predstavimo. Zofija iskreno pove o dobrem odnosu z možem, ki ga zelo pogreša, o premagovanju hudih preizkušenj, pa o otrocih z družinami, na katere je zelo ponosna. Pričevanju se pridruži sin Tomaž, ki ima doma mizarsko obrt in je zelo dejaven v kraju in širši okolici. Skupaj z njim pogledamo družinske fotografije, kasneje pa se sprehodimo do partizanskega spomenika v Dražgošah, kjer Tomaž obudi hudomušen mladostni spomin na otvoritev spomenika, ko je prišel sam jugoslovanski diktator Tito, on pa je kot pionirček stal v prvi vrsti …
Pričevanje Maria Ravalica odstira za večino Slovencev povsem neznano tragično poglavje povojne zgodovine našega prostora – prisilni izgon tisočev Italijanov in drugače mislečih, zlasti iz obmorskih mest Piran, Izola in Koper. Posebej Piran, rojstno mesto našega pričevalca, je imel povsem italijanski značaj in stoletno tradicijo. Po preganjanju in izgonu večine prebivalcev, tudi Marijeve družine v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je Piran postal mesto prišlekov. Izgubil je svojo identiteto, saj prvotnih prebivalcev skoraj ni več. Edina vez z nekdanjo kulturo meščanov je piranska župnija, ki jo z velikim smislom za povezovanje in preseganje zgodovinskih delitev uspešno vodi župnik Zorko Bajc. In prav v prostorih župnije, v monumentalni zakristiji, kjer je nekoč ministriral Mario Ravalico, se je odvilo prvo tovrstno pričevanje. Gospod Ravalico nas popelje v čas vojne, ki so jo preživeli v pomanjkanju, a mirno. To je bilo tudi obdobje korenitih sprememb, do katerih je prišlo postopoma s prihodom revolucionarne oblasti. Sogovornik se spominja preganjanja cerkve in duhovnikov, ministriral pa je tudi ob birmovanju ljubljanskega škofa Antona Vovka, ko je od blizu videl rane na vratu, ki so jih ob zažigu škofu v Novem mestu zadali komunistični aktivisti. Gospod Ravalico prizna, da Italijani niso imeli pojma o krutem preganjanju in zatiranju primorskih Slovencev pod italijansko oblastjo, niti o zločinih italijanske vojske med drugo svetovno vojno v Ljubljanski pokrajini. Vtis je, da je še vedno tako. Vseeno pa italijanski zločini ne morejo biti opravičilo za preganjanje, ki ga je avtohtono prebivalstvo množično doživelo po nastopu komunizma. Svojo jezo nad preganjalci so italijanski begunci, ki so se potem naselili v Trstu in okolici, pogosto kazali z nestrpnostjo do avtohtone slovenske manjšine v Italiji. S pričevalcem, ki sedaj z ženo živi v Trstu in je veliko dobrega naredil tudi za Slovence, smo se sprehodili po čudoviti katedrali sv. Jurija in seveda po njegovem rojstnem mestu, kjer je pretresen obujal spomine na čas, ki je minil.
Odkrita, iskrena in iskriva sogovornica Magda Rodman je rojena Vipavka, ki z veliko vnemo raziskuje vipavsko zgodovino in vipavsko ljudsko izročilo. Ženska mnogih talentov, ki je publicistka, upravna uradnica, zapisovalka in zbirateljica kulturne dediščine. Magda skozi bogato pričevanje opiše svoje izjemno sorodstvo. Je nečakinja znamenitega organizatorja Tigra, Draga Bajca, ki je bil tudi novinar, pesnik in narodni buditelj v času fašizma na Primorskem. Umrl je zaradi posledice fašističnih zaporov leta 1928. Obenem je tudi sorodnica Milana Bajca, ki je bil Vojkov namestnik in soborec, ki je kot partizan preživel dražgoško in nanoško bitko, potem pa padel v bitki z Italijani leta 1943. Življenjske zgodbe svojcev je Magda tudi zbrala in objavila v svoji knjigi. Življenje ob trti in kršinu, ki jo odlikuje bogat slikovni material, ki ga v pričevanju tudi predstavimo. Mati štirih otrok in babica se v svojem življenju loteva marsičesa in aktivno sodeluje v civilni družbi. Svoja mnenja izraža jasno in odločno, brez dlake na jeziku, ko pravi: "Zdaj bodo volitve in izberite prave, poštene, premislite malo, da vas ne bodo farabali po televiziji. Tisti, ki štrajkajo po Ljubljani, naj gredo malo po deželi pogledat, kako živimo. In naj primejo kakšen kramp in lopato in naj kaj naredijo tudi. Ne samo tam po Ljubljani kričat."
Pričevanje Jožeta Puglja iz Struške doline v Suhi krajini nas popelje v čas trpljenja in strahu, ki je zajel te kraje po tem, ko je spomladi 1942 na t. i. osvobojenem ozemlju partizanska vojska začela izvajati svojo oblast. Večina domačinov se je partizanov bala bolj kot Italijanov, ki so postali nasilni in nepredvidljivi šele po nastopu partizanskega gibanja. Okupacija in revolucionarno delovanje sta opustošila in razdelila struške vasi, ki si demografsko niso opomogle. Jože z veliko žalostjo pripoveduje o svoji mladoletni sestri, ki so jo mučili in ubili v Teharjah. Družina je tudi po vojni doživela kalvarijo. Sam je bil večkrat zaprt, vendar je ostal pokončen ter zvest svojemu prepričanju. Ustvaril si je družino in z ženo sta imela gostilno, ki je danes že v rokah mlajše generacije.
Življenjska zgodba Meri Bric je polna preizkušenj, a hkrati močne volje in vere v življenje. Mladost je preživela v eni najslikovitejših slovenskih vasi, Drežnici na Kobariškem, v kmečki družini. Njeno mladost je močno zaznamovala vojna. Tako kot številni rojaki se je pridružila partizanskemu gibanju kot terenska delavka in predsednica »omladine«. Privabili so jih z obljubami o narodni osvoboditvi, tako kot so tudi njenega očeta. Po vojni so bili zelo razočarani, saj je prevladala ideologija, ki jim je bila tuja. Poročila se je s fantom iz iste vasi, ki je bil italijanski vojak in partizan prekomorec ter je velikokrat pripovedoval, kako so po partijski direktivi »izginjali« njegovi soborci, predvsem tisti, ki so bili bolj izobraženi. Najhujša preizkušnja, ki ga je trajno zaznamovala, pa je bilo povelje, da mora ustreliti neoborožene ujetnike. Tudi sam je bil zelo razočaran nad povojnimi razmerami. Ustalila sta se na Gorenjskem, kjer je bila Meri Bric dolga leta sobarica v hotelu Toplice. Ko obuja spomine, pove, da je bila po vojni sicer dejavna v organizaciji komunistične mladine, a sedaj, v zrelih letih, je ponosna predvsem na to, da je ohranila krščansko vero in vrednote, ki ji jih je privzgojila mama. »Temu se nisem nikoli izneverila,« rada poudari.
Zanimiva življenjska zgodba Mihaela Petroviča, rojenega v rudarski družini v Nemčiji, se dotika začetkov nastajanja slovenske države in vojske, ko se je pomembno krepila narodna samozavest. Dr. Petrovič, sicer zobozdravnik, je bil leta 1990 kočevski župan. Prisluhnil je Tonetu Krkoviču in se dejavno vključil v akcijo proti razorožitvi slovenske Teritorialne obrambe. To je jugoslovanska armada ob vednosti slovenskega tranzicijskega vrha izvedla ob nastopu prve demokratične slovenske vlade maja 1990.
Franc Primožič je dezertiral k sovjetskim partizanom ter z njimi trpel v neštetih bojih in obupnih življenjskih razmerah, ki jih narekuje zima. Franc je bil iznajdljiv in pogumen, prislužil si je več odlikovanj, hkrati pa mu je velikokrat pretila smrtna nevarnost tako od Nemcev kot tudi komisarjev. Njegova iskrena in živa pripoved o bitkah in razmerah med sovjetskimi partizani nam ponuja redek vpogled v gverilsko bojevanje v zaledju vzhodne fronte. Primožič se je proti koncu vojne pridružil Titovim tankistom, izurjenim v Sovjetski zvezi, odlikoval se je v bojih na sremski fronti, kjer je bil njegov oklepnik T-34 tudi zadet. S tankom, ki mu je poveljeval, je prišel v Ljubljano in kasneje v Trst – a od tam so jih izgnali zavezniki in Primožič doživeto in prizadeto opiše, kako so morali osramočeni, skupaj z ruskim poveljnikom, zapustiti slovensko primorje. Kasneje, po vojni, je najprej deloval v Titovi jugoslovanski vojski, v kateri pa ga je odbijalo neupoštevanje vojaškega znanja in balkanski primitivizem s kletvicami vred. Vrnil se je v Kamnik in kot nekdanji sovjetski partizan komaj preživel informbiro in preganjanje vojaške protiobveščevalne službe. Med sovjetskimi partizani je stopil v komsomol, mladinsko komunistično organizacijo, a nikoli v komunistično partijo. Na vprašanje, zakaj, iskreno pove – preveč sem videl in preveč vem ...
V tokratni oddaji bo na sporedu pričevanje, kot ga še nismo imeli, saj je pred kamero stopil nekdanji sovjetski partizan. Franc Primožič, predvojni primorski begunec iz Gorice, je bil med vojno, ko je živel v Kamniku, namreč mobiliziran v nemško vojsko. Kmalu je dezertiral k sovjetskim partizanom ter z njimi trpel v neštetih bojih in obupnih življenjskih razmerah, ki jih narekuje zima. Franc je bil iznajdljiv in pogumen, prislužil si je več odlikovanj, hkrati pa mu je velikokrat pretila smrtna nevarnost tako od Nemcev kot tudi komisarjev. Njegova iskrena in živa pripoved o bitkah in razmerah med sovjetskimi partizani nam ponuja redek vpogled v gverilsko bojevanje v zaledju vzhodne fronte. Primožič se je proti koncu vojne pridružil Titovim tankistom, izurjenim v Sovjetski zvezi, odlikoval se je v bojih na sremski fronti, kjer je bil njegov oklepnik T-34 tudi zadet. S tankom, ki mu je poveljeval, je prišel v Ljubljano in kasneje v Trst – a od tam so jih izgnali zavezniki in Primožič doživeto in prizadeto opiše, kako so morali osramočeni, skupaj z ruskim poveljnikom, zapustiti slovensko primorje. Kasneje, po vojni, je najprej deloval v Titovi jugoslovanski vojski, v kateri pa ga je odbijalo neupoštevanje vojaškega znanja in balkanski primitivizem s kletvicami vred. Vrnil se je v Kamnik in kot nekdanji sovjetski partizan komaj preživel informbiro in preganjanje vojaške protiobveščevalne službe. Med sovjetskimi partizani je stopil v komsomol, mladinsko komunistično organizacijo, a nikoli v komunistično partijo. Na vprašanje, zakaj, iskreno pove – preveč sem videl in preveč vem ... Ob vsem tem je skoraj stoletni Franc Primožič izjemen pripovedovalec in še vedno športnik v odlični formi, kar v pričevanju tudi pokaže. Nedvomno gre za oddajo, ki bo zadovoljila še tako zahtevnega gledalca.
Neveljaven email naslov
